Glej to, zgoraj sneži! Prvi pogled na spletne kamere v soboto zgodaj zjutraj v hotelski sobi v bližini italijanske vasice Prad je samo okrepil celotedenske skrbi šestih običajnih kolesarjev iz Maribora, starosti okrog 50 let (običajni, ker se tako imenuje naša viber skupina, leta pa so že tudi takšna, da jih velja izpostaviti). Vremenska napoved za Južno Tirolsko v severni Italiji ni bila ravno ugodna, za znameniti gorski prelaz Stelvio, ki je z nadmorsko višino 2757 metrov drugi najvišji cestni prelaz v Alpah, je najavljala nizke temperature in padavine vsaj v dopoldanskem času, tudi možnost sneženja, kar na takšni višini tudi v avgustu ni nič neobičajnega. Toda če imaš v načrtu osvojitev zahtevnega prelaza s kolesom, se ob snežinkah na vremenski aplikaciji in mislih na tri stopinje nad ničlo vsaj malo zamisliš. A res gremo?
Serpentinasta cesta z 48 ostrimi ovinki
Pogled cimra, ki bi ga lahko še najbolje opisal z besedilom priljubljenega komada skupine Alo!Stari "pa kaj te s tao je", ni puščal dvoma. Za vse, ki se na tem mestu sprašujete, zakaj se na Stelvio nismo raje odpravili dan kasneje, v nedeljo, ko je bila vremenska napoved kičasto sončna, naslednje pojasnilo: v soboto, 30. avgusta, je potekal Stelvio Bike Day (Dan kolesarjenja na Stelvio), vsakoletni enodnevni dogodek, ko Italijani slavni prelaz zaprejo za ves motorni promet in ga odprejo izključno za kolesarje. Lani so našteli skupaj kar 14 tisoč kolesarskih navdušencev, ki so večinoma startali v Pradu, vasici na 910 metrih nadmorske višine, in so nato 25 kilometrov grizli v klanec po spektakularni, serpentinasti cesti z 48 ostrimi ovinki in pri tem premagali več kot 1800 metrov nadmorske višine. Za primerjavo - to je tako, kot če bi iz Ruš vozili na Areh, se spustili v Hoče in nato kolesarili še na Bellevue. Vem, ker sem v pripravah na Stelvio naredil generalko na domačem bregu.
Če se vrnemo v Italijo - še zadnji pomislek zaradi jutranjega sneženja na prelazu je odpravil kar organizator, ki je na spletni strani objavil, da varnostne razmere omogočajo izvedbo kolesarskega praznika. Slabši pogoji so sicer kar nekaj ljudi odvrnili, saj nas je bilo "le" 7000, kar je polovico manj kot lani, toda občutki zato niso bili nič manj izjemni.
Prva tretjina poti do vasi Trafoi poteka po navadni cesti z zmernimi nakloni, nakar se začne pravi vzpon - cesta zavije v gozd in nato nad gozdno mejo, pri gostišču Franzenshöhe pa se začne serija znamenitih serpentin. Do takrat je naša skupina že razpadla, saj so se nekateri odločili, da bodo vozili s čim manj postanki, sam pa sem si na eni od vmesnih postaj ob obveznih osvežilnih napitkih in energijskih tablicah privoščil še tiramisu. Saj smo v domovini te sladice, mar ne? Odličen je bil, idealno gorivo za zadnjo tretjino vzpona, ki je najtežja in najbolj spektakularna. Najtežja, ker naklon ceste ves čas ostaja konstantno visok, od osem do deset odstotkov, ob vedno bolj utrujenih nogah pa postaja zaradi višine tudi dihanje nekoliko težje. A razgledi so božanski.
Ko se pokrajina popolnoma odpre in je brez dreves, pogled navzgor ponudi zadnjih 24 serpentin, ki so vklesane v skoraj navpično pobočje, obenem se odpirajo pogledi na ledenik Ortler in druge okoliške vrhove. Perspektiva navzdol pa je tako ena najbolj prepoznavnih razglednic kolesarstva, zaradi česar si je treba vzeti čas tudi za fotografiranje in uživanje v edinstvenem doživetju, pa še noge so hvaležne za kak postanek več.
Povezani v skupinski meditaciji
Kolesarjenje v skupini podobnih navdušencev se na dolgem vzponu spremeni v skupinsko meditacijo, ko nas poveže ne le glasno dihanje, ampak tudi morda na prvi pogled monotono obračanje pedalov, toda nekaj osvobajajočega in zdravilnega je v premagovanju kilometrov, v premikanju osebnih meja možnega. Po poti srečamo kar nekaj Slovencev, proti vrhu tudi večerovca Saša Bizjaka. Po slabih štirih urah kolesarjenja dosežem vrh. Preplavijo me občutki izjemnega ponosa in sreče, ki je ne morejo pokvariti niti špageti carbonara brez okusa v eni od koč, kjer poiščemo toplo zavetje. Stelvio je osvojen, naslednje leto ... Sellaronda Bike Day?
In še zanimivost: Stelvio velja za enega najbolj prestižnih klancev na kolesarski dirki Giro d'Italia, kjer je pogosto razglašen za cima coppi - najvišjo točko dirke. In medtem ko je za običajne kolesarje osvojitev "svete gore Gira" pravcati podvig, so ga profesionalci leta 2020 odpeljali kot enega od štirih prelazov 18. etape. Takrat so naredili več kot 5400 višinskih metrov. Vesoljci!
