V NEDELJO

(FOTO) Taksiji, ikona Londona in New Yorka, so bili, ko so zamenjali konjske vprege, elektromobili

Vinko Kernc Vinko Kernc
13.11.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Electrobat je bil eno od prvih električno gnanih vozil nasploh, prvega so izdelali že leta 1894. Izpopolnjena različica je bila lažja in je imela gume z zrakom, krmiljenje zadaj in dva 1,1-kilovatna elektromotorja. Na fotografiji taksi te znamke na Manhattnu leta 1898
Wikipedia/New-york Tribune

Kdo ve, kdaj in kje so se pojavili prvi naključni ponudniki prevoza, morda lačni mladci za kos kruha ali drobiž. Z razvojem civilizacije pa so se povečale potrebe po krajših ali daljših premikih oseb in njihove prtljage in počasi je to postala dejavnost. Ki jo je bilo treba slej ko prej regulirati in nadzirati. Nekje prej, drugod kasneje.

London

Tradicionalno tradicionalni Otočani imajo bogato zgodovino taksi služb. Že leta 1654 (!) je tamkajšnji parlament odobril Odlok za ureditev kočijažev v Londonu in sosednjih krajih, da bi z njim odpravil "nevšečnosti", z drugimi besedami pa goljufije. Leta 1662 so sprejeli zakon, ki je za kočijaže predvidel pridobitev licenc, ki so jih omejili na 400. Že takrat so kočije za najem imenovali hackney. Zakoni so se s časom nekoliko spreminjali, kočije s konjsko vprego pa so prevladovale do konca 19. stoletja.

Prve motorizirane kočije so se v Londonu pojavile že leta 1897. Rekli so jim berseys, in sicer po ustanovitelju podjetja Walterju Berseyju, ki jih je zasnoval, včasih pa tudi hummingbirds (kolibriji) zaradi nenavadnega zvoka, ki so ga oddajale med vožnjo. Bersey je namreč omenjenega leta predstavil 25 kolibrijev, že naslednje pa nadaljnjih 50, ki jih je poganjal - elektromotor! Podjetje se je imenovalo London Electrical Cab Company. Leta 1910 je število motoriziranih taksijev prvič preseglo število kočij s konjsko vleko.

Bersey electric cab: zgodovina motoriziranih taksijev se je v Londonu začela leta 1897 z električnim vozilom, ki je zmoglo 19 kilometrov na uro, sprejelo dva potnika, z enim polnjenjem prevozilo do 56 kilometrov.
Wikipedia/the Graphic

V Londonu nikoli ni bilo zakona, ki bi predpisoval obvezno črno barvo taksijev, a so do konca druge vojne prodajali le takšne. V času pred drugo vojno so se sicer že pojavili taksiji, ki so bili drugačnih barv, a so črni prevladovali v tolikšni meri, da se jih je v 70. letih prijel vzdevek črni taksi (black cab).

Od začetkov londonskih taksijev z motorji z notranjim zgorevanjem (MNZ) so prevladovale znamke Unic, Renault, Charron, Darracq, Fiat, Citroën, Morris in Austin. Slednji je bil tako uspešen, da je na cestah Londona prevladoval vse do konca 70. let.

Austin 12/4 london taxicab iz leta 1933 je bil britanski izdelek, ki je začel zaradi leta 1926 uvedene visoke carine na tuja vozila izpodrivati dotlej najbolj pogoste taksije francoske znamke Unic. Zaradi znatno večje višine se jih je oprijel vzdevek high lot.
Wikipedia/clive Barker

Londonski hackneyji oziroma taksiji ne smejo imeti obračalnega kroga večjega od 8,535 metra, glavni razlog pa je konfiguracija ceste okoli hotela Savoy, ki je lahko prevozna le s tako okretnim vozilom. Sicer pa od leta 1906 Urad za javne prevoze (danes lokalni vladni organ Transport for London) določa standarde, ki jim morajo zadostiti tamkajšnji taksiji. Taksimeter je bil obvezen že od leta 1907, do leta 1980 pa denimo taksiji niso smeli imeti oglasov. Vozniki taksijev morajo opraviti preskus oziroma izpit The Knowledge (znanje), trenutno je v Londonu okoli 21 tisoč črnih taksijev.

LTI TX4 je zadnji klasično gnani hackney, ki so ga na otoku izdelovali od leta 2007 do 2017. Za britanske potrebe ga poganja italijanski (VM) 2,5-litrski turbodizel. Oblika tega vozila je še vedno evolucija austina FX3 iz 50. let.
Wikipedia/ralf Roletschek

Značilni londonski taksiji ne delujejo le tam, pač pa tudi v številnih državah sveta, denimo ponekod v ZDA, Savdski Arabiji, Južnoafriški republiki, Libanonu, Egiptu, Romuniji, na Kosovu in celo v Sloveniji. Od leta 2018 naj bi bili vsi na novo registrirani taksiji v Londonu brez izpustov in v ta namen so Nissanov električno gnani osebni dostavnik e-NV200 predelali v dynamo taxi. V prodaji je bil od leta 2019, vendar je Nissan letos prenehal s proizvodnjo tega vozila, tako da je za zdaj edini avtomobil, ki ustreza standardom, LEVC TX, priključni zaporedni hibrid.

New York

Američani menda nimajo tako dolge tradicije, se pa motorizirana taksi služba v New Yorku pričenja enako kot v Londonu - z električno gnanimi vozili! Zgodbo je treba začeti z newyorškim arhitektom Josephom Hansomom, ki je leta 1834 patentiral posebno vrsto kočije s konjsko vleko. Odlikovali sta jo tako hitrost kot varnost: imela je nizko težišče, zato je bila hitra (okretna) tudi v ovinkih, in ker jo je vlekel en sam konj, je bila vožnja z njo tudi cenejša. Postala je (tudi v Evropi) izjemo priljubljena, zato se je je oprijelo ime hansom safety cab, ime pa je ostalo tudi po tem, ko so drugi inovatorji predstavili izboljšave ali podobne izdelke.

Checker A11 so izdelovali med letoma 1961 in 1982, po tem znamka ni več izdelovala taksijev. Zunanjost A11 je bila v veliki meri le evolucija checkerja iz 50. let, nekateri elementi podvozja pa so imeli korenine v modelu A iz leta 1939. Zadnji A11, sicer izdelan leta 1978, se je od taksiranja v NY poslovil leta 1999. V tem času je prevozil 1,601.252 kilometrov.
Wikipedia/Zombieite (flickr)

Potem se je v New Yorku pojavilo podjetje E.C.W.C (Electric Carriage and Wagon Company), katerega taksi služba je leta 1897 operirala z 12 električno gnanimi hansomi, leto kasneje pa so jih imeli že 62. Lastniki so podjetje preimenovali v Electric Vehicle Company, ki je proizvajalo tudi električno gnana vozila Electrobat. Podjetje je imelo leta 1899 že do 100 električno gnanih taksijev in se ponaša tudi z zabavnim rekordom - voznik njihovega taksija Jacob German je menda prvi človek v ZDA, ki je dobil globo za prehitro vožnjo. Žalosten pa je drugi rekord, prva smrtna žrtev v ZDA. Neki Henry Bliss je imel to smolo, da ga je do smrti poškodoval električni taksi.

V sredini drugega desetletja novega tisočletja je v New Yorku med taksiji prevladoval model Toyota Camry Hybrid. Na zadnjem boku je viden leta 2007 zapovedan način prikaza medaljona in napisa NYC T na prednjih vratih.
Wikipedia/dan Mccoy

Kljub temu je v prvih letih 20. stoletja njihova flota narastla na že 1000 električnih taksijev, a je prišlo usodno leto 1907. Najprej je ogenj uničil okoli 300 njihovih električnih taksijev, nato se je zgodila še finančna kriza, poznana kot panika 1907 (tritedenska finančna kriza, ko je vrednost delnic v New Yorku padla za skoraj 50 odstotkov na letni ravni), in podjetje je propadlo. Že istega leta je na sceno taksi služb stopil neki Harry N. Allen, ki je bil ogorčen nad cenami taksijev in se je odločil ustanoviti svojo. Iz Francije je uvozil 65 bencinsko gnanih avtomobilov, ki so bili obarvani rdeče in zeleno. Allen je dal vse prebarvati v rumeno - da bodo volje vidni na cesti.

V 20. letih so v ta posel vstopila tudi velika avtomobilska podjetja (GM, Ford), a je bil od proizvajalcev taksijev vse bolj prepoznaven in uspešen Morris Markin s svojim podjetjem Checker Cab Manufacturing Company. Firma je nastala z združitvijo dveh predhodnih leta 1922 in je kriva za nastanek ikoničnih newyorških taksijev.

Župan New Yorka Fiorello Henry (Enrico) La Guardia je leta 1937 podpisal akt, ki je uvedel uradne licence in sistem medaljonov, ki velja še danes, s tem pa je v to panogo uvedel red. Število licenc je sprva omejil na 16.900, a ga kmalu zmanjšal na 11.787, kar je veljalo vse do leta 1996. Medaljon je posebna ploščica, pritrjena na prednji pokrov taksija, dokazuje pa, da ima vozilo (in njegov voznik) pravico opravljati taksi službo kjerkoli v mestu. Medaljoni so bili od vselej predmet preprodaje in so denimo leta 2014 lastnika zamenjali tudi za milijon dolarjev. Kasneje je postal medaljon le še številka, odtisnjena na zadnjih vratih taksija.

Leta 1967 je mesto NY določilo, da morajo biti medaljonski taksiji obarvani v rumeno, tudi zato, da bi se jasno razlikovali od nezakonitih ponudnikov prevoza potnikov. Leta 1971 je mesto ustanovilo New York City Taxi Limousine Commision, službo, ki je bdela nad rumenimi taksiji in drugimi vozili, namenjenimi prevozu potnikov. V 70. in 80. je pričelo primanjkovati voznikov, zato so precej spustili kriterije, kar je pomenilo naval novih prišlekov iz revnejših dežel vse do Bangladeša. Leta 1982 so ustavili proizvodnjo modela Checker Taxi Cab, a jih je še vedno ostalo veliko v prometu.

V 90. se je v New Yorku močno povečal nabor modelov taksi avtomobilov od ameriških (chevrolet, ford, checker) do tujih (honda, isuzu, toyota), po prelomu tisočletja so se na pobudo mesta že pojavljali tudi hibridno gnani taksiji (toyota prius, ford escape hybrid, toyota sienna), leta 2007 pa so tudi spremenili pravila za izkaz imetja medaljona. Od leta 2008 so morali imeti taksiji monitor z informacijami za potnike, vključno z navigacijskim sistemom in možnostjo prikaza video vsebin.

Znamka Checker je s svojimi taksiji obvladovala velik del ZDA. Leta 1929 jih je v New Yorku krožilo že preko osem tisoč, s tem pa je bilo to eno od dveh podjetij (drugo je bilo Yellow Cab Manufacturing), ki je obvladovalo tamkajšnji trg taksijev. Na fotografiji model Y v New Yorku leta 1938.
Wikipedia/Don O'brien

Po zadnjih podatkih v New Yorku še niso uspeli izpolniti leta 2011 zastavljenega projekta Taxi of Tomorrow (taksi za jutri): na natečaju izbrani električno gnani nissan e-NV200 so prenehali izdelovati, sindikat taksistov je vložil tožbo zoper mesto zaradi na podlagi novih zahtev predragih avtomobilov in tako naprej. Od leta 2020 naj bi imeli dovoljenje za nova taksi vozila hibridni chrysler pacifica ter prav tako hibridne toyote avalon, camry, RAV4 in sienna. Časi so se, ko gre za državo proizvajalko taksijev, tudi v New Yorku močno spremenili.

˜

Ne glede na zgodovino enih in drugih sta vsaj za sedanje generacije britanski LTI TX v Londonu in ameriški checker v New Yorku največji ikoni taksi služb zahodnega sveta. Večji del so si to čast priborili sami, veliko pa je za njihovo promocijo posredno naredil tudi Hollywood. Tako se pač ta svet vrti.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?