Maj je mesec obljub. Vrt še ni izčrpan od vročine, zemlja zadržuje spomin na pomladni dež, rastline pa rastejo z lahkotnostjo, ki se poleti izgubi. Prav zdaj je čas, da pomislimo tudi na prihodnost, na tedne, ko bo vode manj in bo sonce zahtevalo svoj davek. Med rastlinami, ki v tem pogledu skoraj same pokažejo pot, so bradate perunike. Ne prosijo veliko, ne marajo razvajanja in ne prenesejo stalne vlage. A če jim damo pravi prostor, nas leto za letom nagradijo z razkošnim cvetenjem, tudi kadar je za njimi lansko suho poletje. A to velja le za bradate perunike, pri nas v naravi uspevajo še druge vrste, med bolj poznanimi sta sibirska in vodna perunika. Ti dve zahtevata povsem drugačne gojitvene razmere, saj jima ustrezajo globoka hranljiva tla, odlično pa se znajdeta tudi na mokrih in celo poplavljenih tleh.
Zakaj prav perunike
Perunike so rastline odprtega prostora. Rade imajo sonce, zrak in tla, ki hitro odvajajo vodo. Njihove korenike niso skrite globoko v zemlji, temveč ležijo blizu površja, kot da bi hotele ostati na očeh. Prav to jim omogoča, da v suši ne gnijejo in da z minimalno vlago preživijo dolga obdobja brez dežja. Čeprav marsikoga mika, da bi te zadebeljene korenike zakopal ali zasul z zemljo, se je treba zadržati, saj jih s tem lahko uničimo ali pa vsaj močno zavremo njihovo rast in predvsem cvetenje.
V Sloveniji se odlično obnesejo na rahlih, peščenih tleh, v skalnjakih, ob poteh ali na rahlo nagnjenih gredah, kjer voda nikoli ne zastaja. Celo več, prenesejo lahko veliko suše in vročine ter slaba mineralna tla. Tako jih tudi na Krasu in v primorju vidimo, kako rastejo po kamnitem opornem zidu ali med skalami.
Dobro je vedeti
Bradatim perunikam v drugi polovici poletja listje prične rjaveti, se sušiti. To je naravni proces in ne pomeni, da so bolne ali jih je kaj zmotilo pri rasti. Je pa pomembno, da imamo to lastnost v mislih, ko se odločamo o razvrščanju in umeščanju rastlin. Priporočam, da imajo ob sebi poleti atraktivne sosede, ki bodo prevzele pozornost, ali pa perunike raje umestimo globlje v gredo.
Delitev pomeni manj rastlin, a več lepote
Perunike ne marajo gneče. Če jih pustimo predolgo na istem mestu, se začnejo dušiti. Nastane zelo gost preplet korenik in poganjkov, kar vodi v manj cvetov, listje postaja redkejše, rast pa vse šibkejša. Zato jih je dobro vsaka tri do štiri leta razdeliti. Dober čas za to sta pozna pomlad ali zgodnje poletje, kmalu po cvetenju, še bolje pa malo kasneje, ko korenike bolje dozorijo, torej v drugi polovici poletja. Rastlino previdno izkopljemo, odstranimo stare, izčrpane dele korenike in obdržimo le čvrste, zdrave kose z dobrim šopom listov. Listje skrajšamo, da rastlina energijo usmeri v ukoreninjenje in da zmanjšamo izgubo vode.
Pravilno sajenje zagotovi uspeh
Pri ponovnem sajenju je ključno, da korenike ne zakopljemo pregloboko. Zgornji del naj ostane tik nad površjem ali le rahlo prekrit z zemljo. Tako se bo ogrela na soncu, kar spodbuja cvetenje in zmanjšuje tveganje za gnitje.
Zalivanje po sajenju naj bo zmerno. Dovolj, da se zemlja uleže in korenine vzpostavijo stik s tlemi. Ko se rastlina prime, zalivanje skoraj ni več potrebno, razen ob dolgotrajni suši.
Perunike nas učijo nečesa pomembnega - da vrt ne potrebuje nenehne pozornosti, temveč pravočasno odločitev in pristope.
