Aston Martina lahko najdemo v kar nekaj pomembnih segmentih avtomobilske zgodovine - na zgodnjih dirkah in zadnji dve leti tudi v formuli ena. Seveda ne smemo pozabiti na slavne avtomobile Jamesa Bonda, aktualne generacije športnih avtomobilov pa so zanimive predvsem za tiste petičneže, ki se jim ferrari, porsche in lamborghini zdijo preveč klišejski.
Aston Martin sta leta 1913 ustanovila Lionel Martin in Robert Bamford. Leto pred tem je dvojec odprl trgovino v Londonu, kjer so prodajali Singerjeve avtomobile in servisirali še GWK in Calthorpe, vsekakor zgodnje avtomobilske znamke, za katere verjetno niste in ne boste več slišali.
Lionel Martin je s predelanimi avtomobili tekmoval na Aston Hillu pri zgodovinski vasici Aston Clinton. Martin in Bramford sta se potem odločila, da bosta izdelovala svoje avtomobile. Njun prvi avto, imenovan Aston Martin, je bil pripravljen na proizvodnjo 1915 na šasiji Isotta Fraschini 1908, s štirivaljnim motorjem Coventry-Simplex. A ker je po Evropi že divjala prva svetovna vojna, sta gospoda odšla vsak na svoj konec, Martin na admiraliteto in Bamford v servisne enote redne vojske.
Po koncu vojne sta odprla novo delavnico na Abingdon Roadu v Kensingtonu in zasnovala nov avto. Ker je Robert Bamford 1920 nenadoma zapustil skupno podjetje, je Martin potreboval nov svež kapital, ki ga je prispeval grof Louis Zborowski, za katerega je podjetje Bamford & Martin pripravljalo dirkalne avtomobile. 1922 je Zborowski sodeloval na VN Francije, dirkalnik pa je postavil kar nekaj svetovnih rekordov. Trije tovarniški avtomobili, ki so bili narejeni za dirke, so imeli imena Green Pea (zeleni grah), Razor Blade (britvica) in Halford Special.
V začetni dobi je bilo narejenih 55 avtomobilov za prodajo v dveh različicah - z dolgo in kratko šasijo. A podjetje Bamford & Martin je 1924 bankrotiralo, zato ga je kupila Dorothea, lady Charmwoodska in na čelo posadila svojega sina Johna Bensona. Po samo letu dni je B&M spet nasedel in Martin je bil prisiljen prodati svoj delež. Z novimi investitorji je potem lady Charmwoodska oživila podjetje in ga preimenovala v Aston Martin Motors, tovarno pa so preselili v Feltham. V podjetje sta prišla tudi Bill Renwick in Augustus Bertelli, ki sta pred tem že razvila in patentirala nov motor z odmičnimi gredmi v glavi in ga želela prodajati avtomobilskim proizvajalcem, a ko sta slišala, da je Aston Martin "prazen", sta izkoristila priložnost, da bi lahko ustvarjala cele avtomobile.
V 110 letih je Aston Martin sedemkrat bankrotiral in zamenjal več kot 40 lastnikov.
Med 1926 in 1937 je bil Bertelli tako tehnični direktor kot oblikovalec za nove aston martine, znane tudi kot Bertellijevi avtomobili. Večina so bili odprti dvosedežni športni avtomobili, ki jim je karoserijo izdelal Bertellijev brat Enrico, nekaj je bilo tudi štirisedežnih z dolgo šasijo, s platneno ali trdo streho. Bertelli, sam navdušen dirkač, je avtomobile pripravljal tudi na dirke. Aston martini so v tistem času med obema vojnama dosegli kar nekaj vidnih uspehov v Le Mansu in na drugih dirkah.
Leta 1932 so se finančni problemi ponovili, denar je za dobro leto s prevzemom prispeval Lance Brune, potem pa ga je predal siru Arthurju Sutherlandu, lastniku ladijske linije. Od 1936 se je Aston Martin posvečal le še cestnim avtomobilom, do druge svetovne vojne so izdelali le 700 avtomobilov, potem pa so se kot večina britanske avtomobilske industrije posvetili izdelavi komponent za vojaške namene.
Po drugi svetovni vojni je znamko kupil David Brown limited, proizvajalec strojev, in jo dodal pod upravljanje oddelka traktorjev. Hkrati z Aston Martinom je postal tudi lastnik Lagonde in 2,6-litrskega motorja. V tovarni v Newport Pagnellu so začeli nastajati prvi povojni aston martini z oznako DB. 1950 je tako nastal DB2, leto pozneje DB2/4, 1955 DB Mark III in 1958 z italijanskim dizajnom navdahnjeni DB4 s 3,7-litrskim motorjem. Vsi ti novi modeli so Aston Martinu prinesli kar dober pedigre, leta 1963 pa je napočil čas za kultnega DB5, ki ga je vozil tudi agent 007. Aston Martin je ostal zvest svojemu GT-stilu tudi z DB6 (1965 do 1970) in DBS (1967-1972). Šestvaljne motorje in tudi V8 v vseh teh modelih je podpisal genialni poljski inženir Tadek Marek.
Finančne težave so za Aston Martin prihajale in odhajale kot vreme. Leta 1972 je David Brown končno pokril vse dolgove, ki so znašali pet milijonov funtov in tovarno prodal finančnemu konzorciju iz Birminghama pod vodstvom Williama Willsona za 101 funt. Svetovna recesija v začetku sedemdesetih in pomanjkanje denarja, da bi razvili nov motor, ki bi ustrezal ameriškim emisijskim predpisom, so znamko umaknili z ameriškega trga. Posledično se je Aston Martin leta 1974 spet znašel v stečaju, podjetje s 460 zaposlenimi pa so zaprli. Stečajni upravitelj je potem aprila 1975 vse skupaj za milijon funtov prodal severnoameriškemu poslovnežu Petru Spragueu, hotelirju iz Toronta, Georgeu Mindnu in londonskemu poslovnežu Jeremyju Turnerju. Sprague je pozneje govoril, da se je zaljubil v samo tovarno in ne avtomobile, ki so jih izdelovali - način, mojstrstvo, predanost in inteligenca delavcev. Sprague in Minden sta pripeljala še enega investitorja, nepremičninarja Alana Curtisa. Septembra 1975 se je tovarna Aston Martin Lagonda (AML) spet odprla, s sto zaposlenimi, ki bi jim dodali še 150 dodatnih, ko bo proizvodnja stekla. Novi lastniki so modernizirali modele, 1977. je prišel model V8 Vantage, leto za njim kabriolet Volante in 1980 posebnež Bulldog. Na osnovi modela V8 je nastala tudi futuristična limuzina Lagonda. Curtis, ki je imel v lasti 42 odstotkov podjetja, je spremenil tudi ciljanje kupcev - namesto tradicionalnih ljubiteljev znamke je začel nagovarjati mlade in uspešne poslovneže, dvignil ceno za 25 odstotkov in celo razmišljal o prevzemu italijanskega Lamborghinija, konec sedemdesetih pa je skoraj prišlo do združitve MG-ja in AML.
Leta 1981 sta Curtis in Sprague oznanila, da nikoli nista načrtovala daljšega obdobja vpletenosti v AML in sta svoj delež prodala Victorju Gauntlettu, lastniku Pace Petroleum, ki je kasneje postal kuvajtski naftar Q8. Gauntlett je s še nekaj investitorji uspešno spravil Lagondo, najhitrejši štirisedežni avto na svetu tistega časa, v arabski svet. Jasno je bilo, da bo za prenovo prodajne palete potreben čas, a le 30 narejenih avtomobilov leta 1982 je bila številka, ki je ni pričakoval nihče.
V AML so prihajali in odhajali različni investitorji, leta 1984 je Aston Martin izdelal svoj 10.000. avto. Gauntlett je kupil tudi delež italijanskega oblikovalca Zagato, ki je tako obnovil svoje sodelovanje z Aston Martinom, eden pomembnejših uspehov pa je bil dogovor s Cubbyjem Broccolijem, lastnikom in producentom franšize Jamesa Bonda, da je pri ponovnem zagonu serije s Timothyjem Daltonom uporabil Aston Martinove avtomobile. Tako je v Dihu smrti (Living Daylights) leta 1985 Gauntlett za snemanje posodil svoj predserijski vantage V8, Broccoliju pa podaril model Volante. Ta mu je v zameno ponudil vlogo polkovnika KGB, ki pa jo je lastnik Aston Martina odklonil, ne zato, ker ne bi hotel, ampak ker preprosto ni imel časa.
A Aston Martin je potreboval nove investicije, če je hotel preživeti. Leta 1987 se je na obzorju prikazal odrešitelj iz Amerike v obliki modrega ovala. Ford je kupil 75-odstotni delež tovarne in preostanek 1991. V devetdesetih se je z DB7 vrnila tudi serija DB, namesto paradnega konja Virage pa je se je vrnil model Vantage. Ford je resno zagrizel v svojo novo premium znamko, odprl novo tovarno v Bloxhamu in leta 1995 prodal rekordnih 700 avtomobilov. Od leta 1994 do 2002 so prodali 6000 primerkov DB7, kar je bilo več od vseh DB pred tem skupaj. Modele z najmočnejšim motorjem V12 so poimenovali Vanquish. Leta 2003 je bil predstavljen tudi novi DB9, ki je nasledil deset let star DB7. Decembra istega leta se je Aston Martin z divizijo Aston Martin Racing v sodelovanju s Prodrivom tudi uradni vrnil v svet dirkanja. DB9R je sodeloval na številnih GT-dirkah in tudi na dirki 24 ur Le Mansa. Z recesijo na obzorju je Ford začel razmišljati, da bi prodal nekaj od svojih prestižnih imen, kamor so spadali tudi Jaguar, Land Rover in Volvo. Leta 2007 je konzorcij pod vodstvom predsednika Prodriva, Davida Richardsa, kupil Aston Martin za 475 milijonov funtov. V konzorciju so bili tudi ameriški bankir John Sinders in dve investicijski podjetji iz Kuvajta. V tem obdobju se je odprl še en veliki trg - Kitajska. V sodelovanju z Magno Steyr je Aston Martin pri naših severnih sosedih leta 2010 splovil štirivratni kupe Rapide, ki pa so ga samo po dveh letih prestavili v opuščeno tovarno v Gaydonu. Trg prestižnih avtomobilov se je po recesiji sicer pobiral, a Aston Martin je bil žejen svežega kapitala kot Sahara vode. Konec 2012 je četrtinski delež prevzel italijanski Investindustrial, David Richards pa se je leta 2013 poslovil in se spet posvetil svojemu podjetju Prodrive. Glavna težava je bil DB9, ki je generiral premalo denarja, da bi ga lahko investirali v razvoj novih modelov. Od decembra 2013 je Aston Martin tudi partnersko povezan z Mercedes-Benzom, točneje z njegovo divizijo AMG, ki pripravlja motorje. Prvi iz nove generacije z Mercedesovim podpisom je bil model DB11, predstavljen pomladi 2016, ki je imel poleg motorja tudi Mercedesovo elektroniko. Leta 2017 je Aston Martin spet posloval pozitivno, prodali pa so 5000 avtomobilov. Aston Martin Lagonda, zdaj ocenjen na pet milijard funtov, je leta 2018 šel tudi na borzo.
Tradicionalna britanska znamka je protiutež italijanskim in nemškim športnim klišejem.
Januarja 2020 je kanadski poslovnež Lawrence Stroll skupaj z investitorji prevzel 16,7-odstotni delež v tovarni, ki je skupaj s finančno infuzijo meril kar 500 milijonov funtov, samo dva meseca pozneje je Strollov delež zanašal že 25 odstotkov. Dva druga največja solastnika znamke sta danes savdski Public Investment Fund in kitajski velikan Geely. Pred slabim mesecem je Aston Martin v zameno za 3,7-odstotni delež pridobil tudi tehnologijo za električne avtomobile podjetja Lucid Motors.
Lawrence Stroll je bil že pred nakupom Aston Martina lastnik ekipe v formuli ena, v kateri dirka tudi njegov sin Lance. Od leta 2021 se ekipa, odeta v tovarniško zeleno, imenuje Aston Martin Formula One, čeprav je njen lastnik Stroll in ne tovarna neposredno. Aston Martin Racing, ki sodeluje na vzdržljivostnih dirkah, pa upravlja Prodrive. Aston Martin je v formuli ena sodeloval že takoj na začetku prvenstva. V letih 1959 in 1960 so sodelovali na šestih dirkah, ne da bi osvojili eno samo točko.
Ob novih modelih, zavedanju 110-letne tradicije in jasnih smernicah se Aston Martinu, ki je samo v prejšnjem stoletju kar sedemkrat nasedel na čereh, ni treba bati za prihodnost.
