Festival komedije v Pekrah: Komična vloga je resna in zato težka

Marec je v Pekrah mesec komedije, festival se bo letos odvijal enaindvajsetič in kot vsa leta je selektor predstav Rado Pavalec. "Vesel sem, da sem lahko poleg," skromno reče 85-letni gledališčnik, čeprav mu je organizatorska ekipa zelo hvaležna za angažma, ki je pomembno pripomogel k temu, da je pekrski festivalski pregled slovenske ljubiteljske ustvarjalnosti postal zelo zaželen za odrske ustvarjalce. Letos je za festival, ki se začne 7. marca, izbral Loški oder iz Škofje Loke, Kud Marice Kerenčič iz Pesnice, Koroški deželni teater iz Slovenj Gradca, gledališče Zarja iz Celja, Slovensko kulturno društvo Tabor iz Trsta, Delavsko kulturno društvo Svoboda Senovo, Šentjakobsko gledališče iz Ljubljane in Gledališče Toneta Čufarja z Jesenic. V svet odmika od preresne resničnosti bodo publiko pospremili junaki Burke o jezičnem dohtarju, Golega pianista, Žab, Kratke zgodovine nečesa, Življenja podeželskih plejbojev, Poroke čistilke Marije; gost zaključnega večera festivala bo 30. marca Vlado Novak z monokomedijo Kralj ulice.

"Žal opažam, da se zadnja leta na festival komedije prijavlja vedno manj dramskih skupin. Kaj je vzrok, lahko samo ugibam in predvidevam. Je krivo obdobje pandemije covida? Je izoliranost v ljudeh pustila posledice? Je težko zopet vzpostaviti druženje na vajah in to še ob napornem umetniškem ustvarjanju?" se sprašuje Pavalec. "Vedeti moramo, da je med številnimi umetniškimi oblikami dramsko ustvarjanje eno najnapornejših. Učenje teksta, postavitev predstave na oder, pa tudi ustvarjanje komedije niso samo zabava in smeh. Seveda za tiste entuziaste, ki ustvarjajo predstave z ljubeznijo, to ni žrtvovanje, ampak izpopolnjevanje. Takšnih pa žal ni prav veliko."

Seveda se tisti, ki so bili trikrat zavrnjeni, četrtič ne prijavijo več, ob vdoru standup in televizijske situacijske komedije so nekateri tudi izgubili kompas. "Na tistih slovenskih območjih, kjer ima dramsko ustvarjanje že večletno tradicijo, so vidni rezultati njihovega dela tudi sedaj. Nekatere dramske skupine se na festival prijavijo skoraj vsako leto; to velja zlasti za dramske skupine iz Ljubljane, Gorenjske in Primorske. V večjih krajih imajo tudi več igralcev, pri ustvarjanju sodelujejo profesionalni režiserji, vse to zagotavlja uspešno predstavo." Pravi, da se dramske skupine severovzhodne Slovenije, kjer bi naj bili doma veselje in veseli ljudje, na festival prijavljajo redkeje, kot bi si to želeli. "Številne so prenehale delovati. Če pogledamo samo Maribor: mestne četrti Studenci, Tezno, Pobrežje so imele dramske skupine, zlasti dramska skupina Slava Klavora je bila zelo uspešna in je dosegala vidne uspehe, iz nje izhajajo tudi dobitniki Borštnikovega prstana. In kje so te ljubiteljske skupine danes? Zakaj so usahnile? Le na obrobju Maribora, v Pekrah, Pesnici in drugod je dramsko udejstvovanje zelo živahno. Za to dejavnost je potrebne veliko ustvarjalne moči in zagnanosti, imeti moraš posameznike, ki uživajo v umetnosti in spodbujajo druge." Mnenje, da je komedija lahkotnejša oblika dramske umetnosti, ne drži. "Za igralca je igranje komične vloge naporno in resno ustvarjanje. V občinstvu pa mora vzbuditi smeh in dobro voljo."

Tudi sam je izšel iz ljubiteljskega gledališča. Ko je postal poklicni igralec, je še vedno pomagal ljubiteljskim skupinam, zavedal se je, da gledališkega ustvarjanja nikakor ne smemo zapreti v profesionalne kroge, širina je zelo pomembna za slovensko gledališče. Turistično kulturno društvo, ki organizira Festival komedije v Pekrah, je v utemeljitvi Karlinove nagrade spomnilo na njegovo dejavnost ob igranju v poklicnem gledališču. "Postal je glas, soustvarjalec številnih proslav, koncertov, razstav, literarnih večerov in drugih kulturnih dogodkov, bral je tekste za zvočne knjige, nastopal na radiu, z umetniško besedo v šolah kot gost navdihoval učence. Sprejemal je vloge v neinstitucionalnih gledaliških produkcijah in skozi desetletja je režisersko pomagal amaterskim odrom v Gornji Radgoni, Svečini, Loki-Rošnji in drugod. Kot uveljavljen gledališčnik je bil velika spodbuda za vključevanje ljudi v gledališko dejavnost in za širjenje splošnega zanimanja za gledališče. Nekoč ZKO in nato JSKD sta se desetletja s pridom opirala na njegovo izkušenost in popularnost ter ga angažirala kot ocenjevalca za otroške in odrasle gledališke skupine od Prevalj do Ormoža in od Murske Sobote do Slovenske Bistrice. To je njegov neprecenljiv prispevek k ljubiteljski gledališki dejavnosti v severovzhodni Sloveniji." In takšnemu človeku velja prisluhniti, ko svetuje, da naj se pridemo na predstave ljubiteljskih gledališč smejat, zabavat, se resno zamislit in tudi primerjat predstave, jih ocenjevat s svojimi očmi in občutenji.

Predlagali so ga za plaketo in priznanje Janeza Karlina, kar je v ljubiteljskem gledališču ekvivalent Borštnikovem prstanu za poklicne igralce. Pavalec je nagrado hvaležno dodal k Borštnikovi igralski nagradi (1984), nagradi Združenja dramskih umetnikov Slovenije (1989), Glazerjevi plaketi (1994) in Glazerjevi nagradi za življenjsko delo (2004), nazivu ambasador SNG Maribor (2002) ter se kot leta prej posvetil pregledu največjih amaterskih gledaliških dosežkov gledališč in skupin iz vse Slovenije in zamejstva.