Jon Knez
Čeprav je večina monarhij v Evropi razpadla po koncu prve svetovne vojne, jih je še danes dvanajst. Združeno kraljestvo, Danska, Norveška, Švedska, Španija, Nizozemska in Belgija so kraljevine, Andora, Lihtenštajn in Monako so kneževine, Luksemburg je veliko vojvodstvo, Vatikan pa teokratska monarhija, ki ji vlada izvoljen papež. Šest jih je članic Evropske unije.
O britanski kraljevi družini vemo veliko. Vsak dan lahko beremo o njenih škandalih. Slišali smo že za španskega kralja Felipeja VI., ki so ga lani jeseni ob poplavah jezni domačini obmetavali z blatom. Vemo tudi, da je večina skandinavskih držav kraljevin, tu pa se bolj ali manj konča. Gremo po vrsti.
Združeno kraljestvo je po ureditvi ustavna monarhija in parlamentarna demokracija. Zgodovina angleških kraljev datira v 10. stoletje. Zgodovinarji za prvega kralja štejejo Athelstana. Absolutna monarhija je bila vzpostavljena s prihodom Normanov na britansko otočje leta 1066. Prvi normanski kralj je bil Viljem Osvajalec. Na prestolu se je skozi stoletja izmenjalo več dinastij. Od Anžuvincev, Yorkov, Lancastrov. Konec 15. stoletja se je na prestolu utrdila rodbina Tudor, ki jo je leta 1603 zamenjala rodbina Stuart. Z vmesnimi prekinitvami - zaradi medvladja in slavne revolucije - so v Angliji kraljevali do leta 1707, ko pride do vzpostavitve kraljestva Velike Britanije. To je zajemalo Anglijo, Wales in Škotsko. 1801 se je pridružila še Irska in nastalo je Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske. Ko se je leta 1920 Irska osamosvojila, se meje Združenega kraljestva niso več spreminjale.
Elizabeta postala kraljica po spletu okoliščin
Leta 1917 se je na prestolu utrdila rodbina Windsor. Od 8. septembra 2022 imajo Britanci kralja Karla III. Kralj je postal po smrti kraljice Elizabete II., ki je vladala rekordnih 70 let in zaznamovala drugo polovico 20. stoletja. Po letih na prestolu je za sedem let presegla svojo prapraprababico Viktorijo.
In zakaj je britanska kraljeva družina tako znana, medtem ko o drugih vemo zelo malo? Razlogov je več. Najpomembnejši dejavnik je angleščina kot globalni jezik. Sloves si je britanska kraljeva družina priborila tudi s kulturnim in političnim vplivom britanskega imperija po svetu. Ne nazadnje je britanski monarh na čelu Commonwealtha, kar pomeni, da je kralj še v 15 državah. Med drugim v Avstraliji, Novi Zelandiji, Kanadi, Jamajki.
Razlog za odmevnost britanske kraljeve družine so vsekakor tudi škandali, ki jih vsaj v zadnjih desetletjih ni manjkalo. A ti niso nič novega, niso se začeli s princem Harryjem in Meghan Markle. Tudi s princeso Diano ne. Prvo polovico prejšnjega stoletja je zaznamoval nesojeni kralj Edvard VIII. oziroma vojvoda Windsorski.
Škandali že pred Diano in Meghan
Nasledstvena linija je v kraljevih družinah strogo določena. Monarha zmeraj nasledi najstarejši otrok. Do leta 2011 je bil prvi v vrsti najstarejši sin. Če bi Elizabeta imela mlajšega brata, torej ne bi postala kraljica. Za časa kralja Jurija V. (1910-1936) je bil Edvard kot valižanski princ - naziv za prestolonaslednika - naslednji v vrsti za prestol. Tega je po očetovi smrti januarja 1936 tudi zasedel, a ne za dolgo. Že kot princ je slovel po boemstvu. Imel je afere s poročenimi, starejšimi ženami aristokratov, kar je bilo za britansko, predvsem angleško javnost škandalozno. Kralj je bil razočaran nad njim. Na smrtni postelji naj bi bil izjavil: "Ko umrem, se bo fant v enem letu uničil." Tako je tudi bilo. Zapletel se je v razmerje z Američanko Wallis Simpson. Bila je dvakrat ločena, kar pomeni, da se z njo zaradi pravil angleške cerkve, katere poglavar je kralj, ni smel poročiti. Cerkev namreč ni dovolila poroke z ločeno osebo, če je prejšnji partner še živ. Zato se je denimo princ Charles lahko leta 2005 poročil s Camillo. Edvardova želja po poroki s Simpsonovo je sprožila ustavno krizo v Združenem kraljestvu. O tem so razpravljali v parlamentu, časopisi so bili polni nesojenega kraljevega para. Intervenirati je moral tedanji premier Stanley Baldwin.
Kralju je ponudil tri možnosti - da opusti željo po poroki, da se poroči kljub nasprotovanju vlade ali da abdicira. Odločil se je za slednje. Decembra 1936 se je odrekel prestolu zaradi - ljubezni. Krono je po abdikaciji prevzel njegov brat, kralj Jurij VI., oče kasnejše kraljice Elizabete II. in dedek zdajšnjega kralja Karla III. Edvard - po abdikaciji je nosil naziv vojvoda Windsorski, se je poročil z Wallis Simpson in se odselil iz Velike Britanije. Družina ga je zasovražila. Mati, kraljica Marija mu je očitala, da je breme prevalil na brata in ga s tem ubil. Kasneje, v zgodnjih letih elizabetinske dobe, so v javnost prišli še dokumenti o povezanosti vojvode z nacizmom. Že leta 1937 sta z ženo obiskala Hitlerja v Tretjem rajhu. Po neki teoriji naj bi ga Hitler, če bi osvojil Veliko Britanijo, nameraval vrniti na prestol. Do konca življenja sta na račun krone razkošno živela v vili Windsor na obrobju Pariza. Vilo je, zanimivo, kasneje kupil Mohamed Al Fayed, egiptovski poslovnež in oče Dodija Al Fayeda, ki je s princeso Diano leta 1997 umrl v prometni nesreči.
Nemalo nevšečnosti je kraljici Elizabeti povzročila tudi mlajša sestra Margharet. Od tega, da se je želela poročiti z ločenim moškim, prirejala divje zabave, razkošno in nezdravo živela, veliko potovala. Princeso Diano je ubila publiciteta, a o njej je bilo zapisanega dovolj. Karel torej vlada že poldrugo leto. Po njegovi smrti ga bo nasledil sin William, nosil bo naziv Viljem V. Britanski monarhi si lahko za kraljevo ime izberejo eno od rojstnih imen, po navadi jih imajo več. Toda od Elizabete naprej si izbirajo prvo ime. Tudi William ima prvorojenca sina Georgea. Tako da nas čaka vsaj stoletje kraljev.
Kako je na Švedskem in Norveškem
Preverimo še druge evropske krone. Najdlje od "drugih" je na prestolu švedski kralj Karel XVI. Gustav. Je najdlje vladajoči monarh v švedski zgodovini, presegel je 44-letno vladavino kralja Magnusa IV. Prestol je leta 1973 zasedel po smrti dedka, Gustava VI. Adolfa. Oče, princ Gustav Adolf je leta 1947 umrl v letalski nesreči. Tudi na Švedskem je nasledstvena linija od leta 1980 spolno nevtralna. Zato je prestolonaslednica leta 1977 rojena princesa Viktorija, ki bo po očetovi smrti postala švedska kraljica. Šele četrta v zgodovini. Monarh ima na Švedskem, v nasprotju z Združenim kraljestvom, zelo majhne pristojnosti. Od leta 1974, ko je bil sprejet nov zakon, kralj več ne more imenovati mandatarja, podpisati zakonodaje niti ni vrhovni poveljnik vojske. Ima le protokolarno funkcijo. Je pa redno obveščen o aktualnem dogajanju.
Na Norveškem je od leta 1991 na prestolu kralj Harald V. Tako kot na Danskem norveška kraljeva družina izvira iz rodbine Glücksburg, iz katere izvirajo tudi britanski Windsorji. Kmalu po rojstvu je Harald z družino zaradi nemške okupacije med drugo svetovno vojno živel v izgnanstvu na Švedskem in v ZDA. Kot jadralec je Norveško zastopal na olimpijskih igrah leta 1964, 1968 in 1972. Prestol je kot tretji otrok in najstarejši sin nasledil po smrti očeta Olafa V. S kraljico Sonjo imata dva otroka. Prestolonaslednik je princ Hakon, mlajši otrok, a moški potomec. Na Norveškem imajo v primerjavi s Švedsko sistem nasledstva po moški liniji.
Abdicirati ni nič nenavadnega
Pred slabim letom je danski kralj postal 55-letni Frederik X., ko je abdicirala njegova mama, kraljica Margareta II. Rojen v času vladavine dedka kralja Frederika IX., je magistriral iz politologije. Kot diplomat je služboval v Parizu in pri Združenih narodih. Odslužil je tudi vojaški rok. Poročen je z Avstralko Mary Donaldson. Imata štiri otroke. Prestolonaslednik Christian je star 19 let.
Po abdikaciji leta 2013 je belgijskega kralja Alberta II. nasledil sin Filip. Tudi belgijska kraljeva družina je v sorodu z britansko. Filipova biografija ni posebno izstopajoča. Kritiziral je Rimskokatoliško cerkev zaradi spolnih zlorab in se v imenu Belgijcev opravičil Kongu za zločine svojega prednika Leopolda II. Po smrti oziroma abdikaciji ga bo nasledila hči Elizabeta.
Tudi na Nizozemskem so abdikacije v nasprotju z Združenim kraljestvom - kjer je to nespodobno - pogoste. Po "upokojitvi" kraljice Beatrice leta 2013 jo je nasledil kralj Viljem Aleksander. Prvi kralj po smrti Viljema III. V 20. stoletju so imeli namreč obdobje kraljic Wilhelmine, Julijane in Beatrice. Pod nizozemsko krono spada še nekaj manjših karibskih držav - Aruba, Curacao in Sveti Martin.
Čeprav ozemlje kraljevine Španije leži večinoma na Iberskem polotoku, njeno ozemlje vključuje še otoke v Atlantskem oceanu in Sredozemskem morju. Kralj Felipe VI. je prestol zasedel po abdikaciji očeta Juana Carlosa I. Ta je veljal za zelo priljubljenega kralja, po abdikaciji pa so v javnost prišli podatki o njegovi vpletenosti v korupcijske afere. Kralj je postal leta 1975, po padcu Francovega fašističnega režima, ko je Španija spet postala kraljevina. Tudi Felipe velja za priljubljenega, ljudskega kralja. Ko je Španija lani osvojila evropsko prvenstvo v nogometu, smo ga lahko videli, kako se z nogometaši veseli pri dvigu pokala. Z ženo Leticio sta jeseni obiskala prizorišče katastrofalnih poplav v Valencii, kjer so ga besni domačini obmetavali z blatom, a jim je prisluhnil. Rodil se je leta 1968 kot tretji otrok in edini sin. Prestolonaslednica je njegova najstarejša hči, asturijska princesa Leonora, ki ima komaj 19 let.
O kneževinah in vojvodstvih, ki tudi imajo zelo zanimivo zgodovino, pa kdaj drugič.
