Aljoša Stojič
Kopitar je vknjižil eno podajo ... njegovi Kingsi pa so spet izgubili. Dobrih deset let se zbujam z mačkom - prej pepelnato sivim, zdaj snežno belim - in Anžetovim ledenim kraljestvom. V boljših časih, ko so si Kralji dvakrat priborili Stanleyjev pokal, pred zajtrkom še nekako prebaviš statistično bombardiranje, ki na razmah ameriškega podeželja vpliva enako kot na vznemirjenje povprečnega slovenskega hokejskega fana. Zdaj, ko so LA Kingsi prilepljeni na dno zahodne konference, so podatki o Jeseničanovih (ne)asistencah, golih in ničlah toliko bolj banalni.
Podobno je z Luko, ki v ligi NBA dosega dvojne in trojne dvojčke kot za stavo; počasi si bodo zanj izmislili še dvojne četverčke in enojne šesterčke. Toliko rekordov ruši, da je rezultat Dallasa komajda omembe vreden. Lani smo odšli na kolektivno bolniško, ker ga niso izbrali za tekmo zvezdnikov (All-Star Game). Mimogrede, Dragićev Miami na lestvici kotira višje od Dončičevega Dallasa, ampak fenomenalna osebna statistika se nekomu zdi pomembnejša od ekipnega dosežka. Kot bi "dol padali" zaradi Bombačevega dvojnega dvojčka, rokometaši pa bi izgubili. Ali pa bi Salah zabil tri zadetke in dvakrat podal za gol, City pa bi premagal Liverpool z rezultatom 6:5. Koga bi v Evropi slavili - posameznika ali ekipo? V evropskem športnem duhu je kolektiv nad posameznikom, ameriški šport pa v zvezde kuje osebno statistiko. Ampak Amerika je prišla k nam.
O pomembnosti ekipnega duha, ki v moštvenih športih prekaša posameznikovo statistiko, sem razlagal 12-letni hčeri. Njena ekipa je v soboto zmagala, ona je bila najboljša strelka in igralka osemurnega turnirja. Pokal je dobila njena ekipa, za naj strelko ga niso podelili, naj vratarka je bila njena soigralka Teja, trofejo za naj igralko pa so organizatorji na brzino potisnili kar svoji igralki, češ, vseh nagrad pa ja ne morejo odnesti v Maribor. "Je to prav, ata? Zakaj so to naredili?" me je v avtu roteče vprašala hči. "Ah, pusti zdaj to ... glavno, da ste prvakinje!" Ni več spraševala. Vem pa, da otroka majhna krivica boli kot najbolj kruta resnica. In da iz majhne prevare (laži) zraste velika sramota. Ah, ta preklemana osebna statistika je vendarle pomembna - za tisto eno osebo že.
