Borut Ambrožič
Veliki pajesen spada v skupino rastlin, ki v Slovenijo niso prišle po naravni poti. V Evropo naj ga bi bil leta 1740 prinesel jezuit Pierre Nicolas d'Incarvile. Hitro se je uveljavil kot okrasna in tudi medovita rastlina. Kot hrana za sviloprejke se drevo ni obneslo. Gre za invazivno tujerodno drevesno vrsto, katere domovina je Kitajska, širše vzhodno Azija. Ker nima naravnih sovražnikov, se pajesen izredno hitro širi in izpodriva avtohtone vrste. Pogost je v osrednjem in zahodnem delu Slovenije. V naravi ga najdemo ob gozdnih robovih, opuščenih travnikih, od vodnih poteh in kamnitih območjih. V urbanem okolju lahko povzroči veliko težav, saj njegova semena zlahka kalijo v vsaki razpoki.
Zelenkasta socvetja velikega pajesena cvetijo od maja do junija. Velika socvetja privabljajo medovite čebele, ki iz njegovega nektarja pridelujejo izredno okusen med. Gre za redko vrsto medu, s sadno aromo in priokusom muškatnega oreščka, breskve in ličija. Vonj medu spominja na sveže gobe. Je srednje sladek, kremozen med, z značilno svetlo rumeno barvo. Barva in konsistenca mnoge spominjata na kikirikijevo maslo. Ko kristalizira se obarva sivo-rjavo.
Veliki pajesen (Ailanthus altissima) je dvodomna listopadna drevesna vrsta iz družine pajesenovk (Simaroubaceae). V nemško govorečih deželah je znan pod imenom Götterbaum ali Paradiesbaum, v angleških deželah ga poznajo pod imenom Tree of heaven. Ima izredno razvejan koreninski sistem, razteza se tudi do 45 metrov. Letno lahko zraste do 4 metre in doseže končno višino 30 metrov. Tvori široko razvejano krošnjo z debelimi vejami. Debelna skorja je gladka in sivkasto-rjave barve. Kratkopecljati suličasti listi so pernato sestavljeni in imajo pri dnu žlezne zobce. Listje je sprva zeleno, jeseni pa se rdečkasto obarva in odpade. Majhni cvetovi so združeni v večja pokončna socvetja. Na ženskih drevesih se zgodaj jeseni razvijejo krilati suličasti oreščki, ki imajo na sredini eno seme in so rdečkasto-rjave barve. Razmnožuje se s semeni in vegetativno. Na posameznem drevesu se lahko vsako leto razvije do tristo tisoč semen. Dočaka lahko 150 let.
Konec 19. stoletje je bil veliki pajesen pogosta izbira za pogozdovanje goličav in degradiranih območij. Nemško ime Göterbaum si je prislužil zaradi hitre rasti drevesa, ki raste navzgor proti bogovom.
Veliki pajesen danes spada med najbolj škodljive invazivne tujerodne drevesne vrste. Pri odstranjevanju je priporočljiva uporaba rokavic, majic z dolgimi rokavi in dolgih hlač. Rastlinski sok velikega pajesena je namreč strupen in lahko povzroči iritacijo kože in alergijske reakcije. Vsebuje izredno grenko snov quassin. Zmečkamo listje in poganjki širijo vonjave, ki mnoge spominja na orehe ali kikiriki. Je izredno odporna drevesna vrsta na urbane onesnaževalce.
- Borut Ambrožič je predsednik Hortikulturnega društva Maribor, naravovarstvenik, zagovornik zelenega turizma in imetnik certifikata Naše najboljše.
