Ah, kar pestro je bilo že letos, precej ljudi mi je prišlo čestitat ob rojstnem dnevu, vesel sem, zelo sem vesel, hvala vsem, nas je pred dnevi v Moščancih pozdravil Jože Žabkar, uradno najstarejši policist v pokrajini ob reki Muri, 98 let je slavil na silvestrovo 2018. V lični kuhinji se je s pulta svetlikala čajna skodelica z modrim napisom Policijska uprava Murska Sobota. V dar jo je dobil od direktorja uprave Damirja Ivančića, ki ga je prav tako že obiskal. »V zelo prijetnem klepetu smo obujali spomine na njegovo prehojeno pot, ki je bila res pestra. Odločili smo se, da se bomo redno družili z upokojenimi sodelavci, kajti biti policist ni le poklic, ki ga opravljaš, ampak poslanstvo, nekaj, kar si vse življenje,« je podčrtal aktualni prvi pomurski policist Ivančić, ki je leta 1979 kot devetletnik v šolskih klopeh najbrž komaj začel sanjariti, kako bo, ko bo postal policist, medtem ko je naš portretiranec že odšel v pokoj. Jože Žabkar je bil prvega aprila 1948 z ukazom takratne jugoslovanske/slovenske oblasti po­slan na takratno postajo milice v Moščancih na Goričkem, vmes je služboval kot pomočnik komandirja in komandir v Šalovcih, dve leti tudi v Gornjih Petrovcih, nato je bil do leta 1977 komandir Postaje milice Moščanci. Leto in pol pred upokojitvijo je še služboval v tako imenovani stalni službi, to je bila predhodnica današnjega OKC, klicnega centra.

Kje so vendar Moščanci?

»Potem ko sem po vojni v letih 1946 in 1947 odslužil še vojaški rok, so me poklicali v Ljubljano, kjer sem dobil ukaz, da moram z vlakom v Mursko Soboto. Z menoj je potovala tudi mama novinarja Jožeta Pojbiča, ki je bila doma v Raki pri Krškem, nedaleč od Kržišča, kjer sem bil rojen. Ko sem prišel v Mursko Soboto, sem se najprej moral zglasiti na sedežu milice, to je bilo tam, kjer je danes v Slovenski ulici turistična agencija Kompas. Od železniške postaje do postaje milice je vodila poljska pot, blato je bilo po vsem mestu. Na miličniški postaji so mi rekli, da moram v službo v Moščance. »Kje je to vendar,« sem na vlaku spraševal sprevodnika. Ta je dejal, da naj ne skrbim in da mi bo že pokazal, ko moram izstopiti. Zanimivo je, da je tudi Fanika bila poslana v Moščance, ona je bila določena za učiteljico.« Jože Žabkar je nato opravil enoletno šolanje v miličniški šoli v Begunjah, kmalu so sledile prve naloge v uniformi. Največ jih je bilo povezanih z varovanjem meje – na meji z Madžarsko je bila namreč železna zavesa, varovanje je bilo zato tam zelo strogo. »Večkrat smo spremljali takratne obveščevalce, ki so zbirali informacije, kaj se dogaja na drugi strani.« Patrulje so trajale tudi po 24 ur na dan, miličniška služba se je takrat opravljala le peš. Obhodi so bili še na meji z Avstrijo, saj so mnogi v želji za boljšim življenjem bežali na zahod, to pa je takratna oblast preprečevala. Hujših zločinov sicer takrat še niso poznali, najbolj stresno in napeto je bilo, ko so morali varovati takratne davkarje, ki so od bogatih kmetov jemali pridelke, žito, viške hrane.» Težko ti je bilo pri srcu in v duši, ko si moral to opazovati, saj smo se na Goričkem takrat vsi med seboj poznali.«

Zelo navezani na miličnike

Ker se je delokrog miličnika začel hitro spreminjati in predvsem širiti, so kmalu v uporabo dobili prva kolesa, nemške izdelave, znamke Dinamit, nato avstrijska motorna kolesa Puch, zgodovinski dogodek pa je bil nedvomno, ko so na moščanski postaji milice prevzeli avtomobil Zastava 750. Ni bilo namreč več prizorišča, kamor miličniki s fičkom ne bi mogli. Jože Žabkar pove, da je bil miličniški poklic zelo spoštovan: »Danes, kar berem o policistih, to pa ni prav. Zaslužijo si več spoštovanja.« Delo miličnika je bilo takrat solidno plačano, saj »si dobil 'težke' karte, s katerimi si recimo v mesnici dobil več in boljše kose mesa«. Ljudje na Goričkem so bili zelo navezani na miličniško uniformo. »Če se nisi med patruljo po vaseh ustavil pri skoraj sleherni hiši, so te okregali. Če si se ustavil pri enem, pri sosedu pa ne, so pritekli za teboj in govorili: 'Tovariš, zakaj se niste oglasili, pridite nazaj!' Miza je bila kmalu polna in hitro si lahko izvedel, ali se dogaja kaj nezakonitega.«

Vojna pusti pečat

Jože Žabkar se je spomladi 1945 vrnil iz pregnanstva v Nemčiji in se pridružil partizanom: sodeloval je v zaključnih bojih na Štajerskem in nato še v akcijah na Primorskem. »Bilo je čisto tako, kot pišejo zgodovinarji. Okupatorji, Nemci in ustaši, so bežali pred nami, partizani, in zažigali so vasi, se maščevali ... Vojna na človeku pusti pečat, to ti ostane v duši. Prav tako je ostal sleherni spomin, ko smo ob koncu vojne čakali ukaze za morebitno zavzetje Trsta.« Nemci so leta 1941, ko so zasedli Jugoslavijo, Žabkarjeve, njegova dva brata in sestro, kakor veliko drugih družin iz okolice Krškega, izselili oziroma pregnali od doma in jih poslali na delo na Bavarsko. »Delo je bilo naporno, stanovali smo res, lahko bi rekel, v taborišču, vendar, če si spoštoval tisto, kar so zahtevali od tebe, nisi imel veliko težav.« Žabkarjevi so v Nemčiji ostali do februarja 1945, dokler niso ameriški bombniki potolkli tiskarne, v kateri so pod krinko izdelovali tulce topovskih granat. Peš in z vlakom so se vrnili v rodno Kržišče pri Krškem na domačijo. Med drugo svetovno vojno vihro je v njihovi hiši živela nemška družina, a se je ta nato skupaj s poraženo okupatorsko vojsko umaknila nazaj domov v matično domovino. Hiša je ostala nedotaknjena, Nemci so jim pustili tudi eno kravo.