Ljudske in duhovne tradicije so vrsto let povezovale dihanje in stanje duha. Z globokim vdihom skozi nos si zbistrimo misli, dosežemo mirnost, razpršimo jezo, nam pravijo. Ne obstaja veliko znanstvenih dokazov, s katerimi bi to podprli, vse več eksperimentov pa povezuje dihanje in mišljenje. V znanstveni reviji The Journal of Neuroscience je bila objavljena študija, v kateri so preiskovali povezavo med spominom in dihanjem.
Prepoznavanje vonjev je eden od ključnih preživetvenih mehanizmov večine bitij, tudi ljudi. Nevroznanstveniki zato verjamejo, da sta mišljenje in dihanje evolucijsko povezana. Študije so pokazale, da pri glodavcih že ovohavanje zraka brez vonja spodbudi možgansko aktivnost s stimulacijo nevronov v možganski regiji, ki jo imenujemo vohalni betič. Ti signal prenesejo v hipokampus, del možganov, ki sodeluje pri ustvarjanju in shranjevanju spominov. V omenjeni študiji so raziskovalci z Inštituta Karolinska iz Stockholma z eksperimentom poskušali ugotoviti, ali se kaj podobnega zgodi pri ljudeh, če dihamo skozi usta.
Dva ducata zdravih mladih prostovoljcev moškega in ženskega spola je vdihovalo 12 različnih vonjev iz stekleničk. Nekateri vonji so jim bili znani, kot je na primer esenca pomaranče, drugi so jim bili neznani. Udeležencem so naročili, naj si vsak vonj zapomnijo. Ta proces so ponovili dvakrat v različnih okoliščinah. Prvič so po vonjanju eno uro sedeli v tišini s sponko na nosu, ki je preprečevala dihanje skozi nos. Drugič so po vonjanju eno uro sedeli s prelepljenimi usti, da bi onemogočili dihanje skozi usta. Po hipotezi raziskovalcev bi morali njihovi možgani med vsako uro krepiti spominsko konsolidacijo na vonje v hipokampusu. Po eni uri so bili udeleženci znova izpostavljeni istim in novim vonjem, nato pa so morali določiti, ali so vonj zaznali že prej ali ne.
Moški in ženske so boljše prepoznavali vonje, če so med tiho uro dihali skozi nos. Po dihanju na usta so se vonjev slabše spominjali in dali več napačnih odgovorov. Glavni avtor študije in nevroznanstvenik Artin Arshamian je na podlagi študije zaključil, da dihanje skozi nos krepi spominsko konsolidacijo, proces, ki pretvori nove in sprva labilne spomine, ki smo jih vkodirali v budnem stanju, v bolj stabilne spomine, ki postanejo integrirani v mrežo dosedanjih dolgoročnih spominov. Dihanje skozi usta je bilo po mnenju Arshamiana manj uspešno, ker zaobide vohalni betič.
Vprašanje je, ali bi z dihanjem skozi nos namesto skozi usta lahko izboljšali dolgoročni spomin ljudi, ki ni povezan z vonji. "Ne bi me presenetilo, če bi imelo dihanje podoben učinek na spomin v vsakodnevnem življenju," je še povedal Arshamian. "Glede na to, da so dihanje stoletja uporabljali za spreminjanje stanj uma in duha, še zmeraj ne vemo skoraj ničesar o povezavi med dihanjem in delovanjem možganov pri ljudeh."
