Desničarka je bila navdušena, da se je novopečeni svetovalec, ki si ga je resničar pravkar inštaliral, pred nastopom službe samoiniciativno podvrgel testu na droge: "Zadrogiranih in šibkih ter na vse možne vplive neodpornih osebkov pa res ne potrebujemo v političnih bitkah," je ominozno rekla.
Sam bi rekel, da politiki že tako ali tako delujejo in govorijo, kot da so totalno zadeti. Morda ne bi bilo prav nič narobe, če bi bili na substancah. V mejah normale, seveda, da bi ostali kolikor toliko opravilno sposobni.
Lincoln, Wilde, Stevanović
Osemnajsti predsednik ZDA Abraham Lincoln je leta 1863 v znamenitem gettysburškem govoru definiral demokracijo kot politično ureditev, da "ljudje vladajo ljudem za ljudi" ("government of the people, by the people, for the people"). Leta 1891 je irski pisatelj Oscar Wilde – po prepričanju individualist in estet in skoraj čisto do svojega konca socializiran anarhist – v eseju Človekova duša v socializmu Lincolnove besede subvertiral takole: "Demokracija ni nič drugega kot to, da ljudje mlatijo ljudi za ljudi." ("Democracy means simply the bludgeoning of the people by the people for the people.").
Potem pa se je 26. decembra 2020 – da, da: kot nalašč na dan slovenske samostojnosti in enotnosti – pojavil Zoran Stevanović s strankarskim sloganom Moč ljudem in začel lokalno verzijo demokracije obračati na glavo. Dobrih pet let pozneje je postal predsednik državnega zbora in stranko Resni.ca razglasil za "klasično opozicijsko stranko".
Nemogoče je mogoče
Sam dolgo nisem in nisem hotel verjeti, da bi Stevanović lahko postal pomemben politični player. Politika se mi je zdela preneumna in preveč nekonsistentna že brez njega, pa vendar dovolj trpežna, da mu ne bo omogočila vstopa. Seveda sem se kruto motil. Sem pa v navalu pesimizma ob Stevanovićevem prvem vidnejšem vstopu v javno sfero – ob protikoronskih demonstracijah, ki jih je kolovodil – preroško napisal, da bo njegova Resni.ca po naslednjih volitvah tista, ki bo omogočila Janši sestaviti vlado. Vendar še sam sebi nisem verjel. To se mi je zdelo nemogoče.
Toda po zadnjih volitvah je v Sloveniji vse mogoče. "Klasična opozicijska stranka" bo pripomogla k formiranju Janševe vlade. In to ne da bi bodoči predsednik vlade od svojega zlovoljnega butlerja zahteval, da svoje poslance s podpisi zaveže k lojalnosti. Nemogoče je mogoče. Ker ne veljajo več ne pravila ne navade, ki so veljale doslej. Predsednik državnega zbora je zdaj pač lahko član opozicije. Vprašanje, ali je Resni.ca dejanska ali domnevna opozicija, je irelevantno. Janševo vprašanje, ali smo že kdaj kje videli črno na belem, da član opozicije ne bi smel biti predsednik državnega zbora, je retorično. In če si je mogoče po svoje razlagati že nenapisana pravila, mora biti mogoče in dovoljeno tako ali drugače interpretirati tudi zakone. Vse je relativno in poljubno.
PR slepomišenje
Pod obvezujočo, obenem demokratično in diktatorsko krinko političnega profesionalizma in diskurza, pravne države in patetičnega javnega interesa je mogoče in dovoljeno vse. Govoriti in delati tja v en dan. Govoriti in delati zdaj tako, naslednji dan pa že drugače. Dovoljeno je lagati in prodajati laž kot razumevanja in odpuščanja vredno PR slepomišenje ali celo kot resnico. Z opravičilom, da se je situacija – ali magari načela – od včeraj pač slučajno spremenila. Ali da si je nekdo premislil. To je kazuizem. Enkrat tako, drugič drugače. Odvisno.
Idioti in lažnivci so enako slišni in kredibilni kot pametni in resnicoljubni. Opravičuje jih politični interes, ki je interes ljudi. Ker politiki kao delajo za nas. Narodov blagor je postal sinonim za populizem, s katerim nas futrajo. Populizem sam pa je tisto, kar nam je všeč. Nam, ljudem. Pa politikom tudi. Win-win. Ne tisto, kar je za nas in zanje dobro. Kaj je dobro, itak več nihče ne ve. Če že ve, pa ga ne folk ne politiki ne poslušajo ali ga sploh ne pustijo do besede.
Apokalipsa zdaj
Razmere so paradoksalno katastrofične. Vse je v redu, pred nami je apokalipsa. Ljudje so nemočni, ker imajo moč, da volijo in mlatijo politično reprezentanco, ta pa jim potem absolutistično nemočno vlada in jih mlati nazaj. Ljudje sovražijo ali prezirajo oblast, kot so jo sovražili ali prezirali že do zdaj, vendar se jim oblast zdaj maščuje z njihovim lastnim orožjem anarhizma in relativiziranja.
In za to ni kriv samo Stevanović. Je pa res, da je njegov nenadni vzpon k temu zelo pripomogel. On je bil samo katalizator. In čeprav je njegova krivda samo posredna, bo zdaj vendarle strelovod. Naj kar bo. To mu privoščim. To si zasluži. Vsaj to.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
