V svetu je nekaj zbirateljev vinskih raritet, ki s strastjo, znanjem in izredno poslovno afiniteto polnijo lastne zasebne zbirke do neprecenljivih višav. Imeti nos ob pravem času kupiti pravo stvar in obenem ne hiteti, da bi šla nemudoma naprej, je redek pojav modrega zbiratelja, ki s tovrstnim ravnanjem le plemeniti svojo zbirko. A morda se me je nekoliko bolj dotaknila zgodba zadnjega ruskega carja Nikolaja II. Romanova. Premogel je ogromno srce, ljubezen in - afiniteto do vina. Če smo iskreni, je bilo za popularnost najboljših tujih vin in prodor na ruski dvor poskrbljeno že mnogo prej, malenkostno že v času Petra Velikega in konkretneje mnogo let kasneje v obdobju Aleksandra II. in III., a Rusija nikoli ni slovela kot vinska dežela, v bistvu v svoji celotni razsežnosti niti nima pravih pogojev za pridelavo vrhunske kapljice, z nekaj redkimi izjemami, kot so Krim - Crimea, Krasnodar in nekaj dežel, ki so kasneje postale kapljice velikega barika z imenom Sovjetska zveza. A vselej so med najuglednejšimi pridelovalci francoskih vin Rusi, kot odlični kupci, želi velik ugled.
Prestižni cristal in njegova zgodba
Leta 1867 so se na nepozabni večerji v Parizu sestali pruski Wilhelm, Otto von Bismarck in Aleksander III. v spremstvu svojega sina. Nepozaben 16-hodni meni je pospremila zavidljiva vinska spremljava, ki sliši na ime chambertin, latour, lafite, yquem, a manjkati ni smel roederer 1847! Razvili so posebno kristalno steklenico z ravnim dnom, torej brez utora, kot ga imajo klasične šampanjske steklenice. Aleksandra so s to potezo očarali, morda je k temu doprineslo tudi hedonistično vzdušje, da je kaj kmalu Roedererjev cristal romal na ruski dvor, kjer je sicer v eri Nikolaja II., kasneje postal hišni šampanjec. Nekoč sem zasledil, da naj bi bil izredno previden, saj so mu pogosto stregli po življenju, in s takšno obliko steklenice brez utora, kamor ni mogoče skriti eksploziva, naj bi bil še korak bližje k lastni varnosti. Ironično ali ne, žal je končal kot žrtev atentata.
Kot glavna rezidenca Nikolajeve družine je veljala Zimska palača v daljnem Sankt Peterburgu, morda naj dodam za predstavo, da je štela preko 1500 soban, kdo ve, za kaj vse. Poleg stavbne čarobnosti in mogočnosti pa je premogla ogromno vinsko klet, morda celo največjo na svetu v tistem času. Nikolaj II., kot tudi poprej njegova prednika Aleksander II. in III., je ogromno potoval, kar ga je poneslo v svet vin, ki jih je v velikih količinah kupoval in shranjeval. Bohotenje v vsej svoji veličini, od najboljših šampanjcev tistega časa do bordojcev in podobno. Vrednost vin v kleti bi danes ocenili na slabih 100 milijonov evrov, kar je še dokaz več, da je šlo za monumentalne vrednosti izrednih letnikov. Sladki chateau yquem 1847 je bil njegov najljubši bonbon, seveda gre za danes najslavnejšo klet v Sauternesu, pa Roedererjevi šampanjci Cristal, madžarski tokaji in podobni primerki tega kova. Žal je klet klavrno končala v oktobrski revoluciji, saj so jo boljševiki dobesedno izropali in izpili na licu mesta.
Nikolaj je bil velik ljubitelj francoske kulture mize, ki jo je želel prenesti tudi na svoj dvor. K sodelovanju je povabil slavnega francoskega kuharja Cubata, ki mu je pomagala ruska ekipa, ki se je predhodno šolala v najboljših francoskih kuharskih šolah. Slavni obroki ob različnih priložnostih so bili pripravljeni in postreženi prefinjeno in elegantno. Obroki so trajali točno petdeset minut. Ko je car zapustil prostor, so nemudoma zaključili vsi ne glede na dejstvo, ali je še kaj ostalo na krožniku.
Skrivnosti je odnesel v grob
Ne pozabimo še na Krim, kjer stoji slavna ruska klet Massandra, kot odgovor ruskega enološkega znanja zahodu. Ob Črnem morju jo je ustanovil Lev Golicin za potrebe carja Nikolaja II., ki je tako imel tudi lastne vinograde. Kadarkoli se je nahajal v svoji letni rezidenci Livadia blizu Jalte, je budno spremljal razvoj in rast projekta, rojenega leta 1894. Golicin je veljal za izrednega strokovnjaka, ki je ogromno skrivnosti odnesel s sabo v grob. Kreiral je vina v stilih madeire, portovca, madžarskega tokaja, ki so bila sicer Nikolaju po okusu, po drugi plati pa je tudi terroir dopuščal najvišjo kvaliteto ravno tovrstnih stilov. Vsa vina so nosila poseben carjev pečat in danes so lahko ponosni na izredno zapuščino starih letnikov, ki bogatijo tudi tovrstno rusko identiteto. Ne pozabimo, da se danes te redkosti prodajajo od nekaj sto do nekaj deset tisoč evrov za steklenico.
Tudi Stalina je obisk Massandre navdušil, zato je ukazal celotno carjevo vinsko zapuščino vseh rezidenc preseliti na Krim, kjer imajo danes več kot milijon steklenic težko zbirko. Celo znana šerifa Berlusconi in Putin sta si ob obisku dovolila okusiti najredkejši primerek svetovnega formata, jerez de la frontera letnika 1775. Kdo ve, v katerem političnem žargonu je zvenelo okušanje naslade edinstvene redkosti neprecenljive vrednosti.
Vsaka zgodba ima svoje pero.
