Če si v dobri družbi, komaj zmočiš usta, že piva zmanjka. Na obisku v Celovcu smo gotovo bila takšna dobra družba in kozarci so se hitro praznili. Zato je prijateljica stopila do pulta in točaju naročila novo rundo po slovensko. Sledil je hladen tuš, bolj mrzel od še tako ohlajenega piva. Natakar jo je namreč osorno vprašal, kakšna "zulu" govorica je to, s katero ga nagovarja? Zabrusil ji je, da je ne razume in da naj mu pove po človeško, če hoče kaj naročiti. Ko smo slišali ta komentar, smo se seveda razburili, stopili do njega in mu povedali svoje. A problem je bil v tem, da je na svoji strani imel večino gostov, ki so bili domačini. Morda mu niso pritegnili na glas, a očitno je bilo, da se nekateri pretvarjajo, da se nič ne dogaja, in da posledično niso pripravljeni zavzeti stališča, da pa drugi celo srepo buljijo v nas kot teleta v nova vrata in da je čas, da se poberemo.
Če odštejem nekaj neumestnih komentarjev in opazk glede moje govorice, ki sem jih bil deležen kot Štajerec, ki se je pri devetnajstih znašel v Ljubljani, je bila to prva takšna bolj resna izkušnja s ksenofobijo, strahom pred tujci, ki se sprevrže v mržnjo. Seveda sem podobno kot veliko število bivših Jugoslovanov na obisku pri Nemcih bil deležen muzanja Švabov. A tam je šlo, tako kot v Ljubljani, bolj za zbadljive namige. Tukaj, v Celovcu, pa je bilo servirano odkrito žaljenje. Od takrat imam povsem drugačen pogled na sovraštvo do drugih narodnosti, in če sem do koga nestrpen, potem sem do tistih, ki so nestrpni do drugih na podlagi njihove narodnosti in demografskega izvora.
Beseda ksenofobija, ki izhaja iz stare grščine, sicer dobesedno pomeni "tujcestrah", zato se je morda smiselno vprašati, od kod ta strah izhaja.
En odgovor na to vprašanje je lahko zaskrbljenost nad ekonomsko situacijo, za katero smo prepričani, da jo lahko sproži priliv tujcev. Njihov prihod lahko pomeni pocenitev plač nekvalificiranih poklicev in tisti, ki so na družbenem robu in opravljajo takšna slabo plačana dela, se lahko bojijo tujcev ravno zaradi tega, ker jih je strah, da jim na trgu poceni delovne sile ne bodo več mogli konkurirati. Poleg tega je ta segment populacije pogosto prikrajšan za kvalitetno izobrazbo in zato tarča političnih manipulacij, ki nevarnost napihnejo. Tako se znajdemo v situaciji, da prav tisti, ki bi jim zagovor pravic delavcev najbolj koristil, najbolj nasprotujejo uveljavljanju le-teh, ker se bojijo, da bo njihova naklonjenost tujcem te izenačila z njimi, zaradi česar bodo na slabšem. Namesto da bi torej krivca za svoj slabi položaj iskali v svojih predebelih šefih in se postavili zase, ga začnejo panično iskati v domnevnih trumah prihajajočih sestradancev, ki naj bi jim odžirali kruh, s čimer pljunejo v lastno skledo, saj začnejo s tem zmanjševati tudi svoje lastne pravice.
Tako postane malenkost bolj razumljivo, kako lahko Trumpa volita tudi Afroameričan in mehiški Američan, torej tista dva, za katera se zdi, da ju izvoljena politika šteje za drugorazredna državljana. Seveda pa je lahko razlog za strah pred tujci tudi slaba samopodoba, občutek lastne ničvrednosti, zaradi katere si namislimo "jugoviće" in "žabare," da bi se v svojih praznih življenjih počutiti malo manj obupno.
