Trg Sveta Trojica v Slovenskih goricah je proti prelomu 19. v 20. stoletje pridobival pomen in krepil svojo ekonomsko, družbeno in kulturno funkcijo. K temu so veliko pripomogla tudi romanja k božjepotni cerkvi Svete trojice. Pomembno vlogo na kulturnem in duhovnem področju je takrat imela šola. Gospodarski, prosvetni in kulturni pomen Sv. Trojice je bil v tem času precejšen. Kraj je imel razvito šolstvo, zgodaj je dobil pošto in imel je zdravnika. Nadvse pomembno je bilo društveno delovanje; prvo in najstarejše društvo v kraju je bilo gasilsko (Požarna bramba), ki je bilo ustanovljeno že leta 1875. Pri Sv. Trojici so leta 1908 ustanovili še Slovensko katoliško izobraževalno društvo, h kateremu je pristopilo 24 mož in mladeničev. Predsednik je bil Franc Zemljič, podpredsednik pa pater Nikolaj Meznarič. Ustanovitev tega društva so pozdravili celo v bližnjem Lenartu. Ob ustanovitvi so med drugim izpostavili pomen šolskega pouka v maternem jeziku in vlogo šole pri tem.

"Narodnostna mizerija"

Cankar se je pri Trojici po svoje vživel v "narodnostno mizerijo", kot je v pismih označeval razmere ob severni slovenski meji. V pismih med drugim pripoveduje, da so "ondotni kraji miniaturni, kjer si ljudje preganjajo dolgčas s prepiri in prepirčki in kjer napetost med advokatom in notarjevo ženo vpliva tudi na politične odnose med Slovenci".
V enem od pisem je Cankar definiral moreče ozračje, v katerem je duhovna dejavnost sproti zamirala od strupenega nemškutarjenja. Celotno takratno dogajanje, ki ga je hitro razumel tudi Cankar, je treba razumeti in ocenjevati v kontekstu razgibanega dogajanja na prelomu 19. in 20. stoletja. Spodnja Štajerska in z njo tudi Slovenske gorice so se narodnostno prebujale, zato Nemci pač niso bili navdušeni. V skrbi za slovenstvo so takrat imeli pomembno vlogo šole in učitelji, ki so bili v dobršnem delu nosilci narodnostnega in kulturnega življenja na podeželju. In takšne razmere so bile tudi pri Sv. Trojici, ki v primerjavi z bližnjim Lenartom ni veljala za trdno slovensko postojanko, saj je v trškem središču živelo veliko Nemcev. V nasprotju z Lenartom pa pri Sveti Trojici ni bilo odmevnejših narodnostnih bojev med večinskim slovenskim prebivalstvom in gospodarsko vplivnimi Nemci. Zunanja podoba trškega središča je bila precej nemška, v resnici pa je bil trg tako kot bližnji Lenart slovenski. Okoliško podeželje je bilo povsem slovensko.

Dr. Kraigher, humanist, zdravnik in pisatelj

Alojz Kraigher se je rodil kot najstarejši od trinajstih otrok, oče je bil premožen trgovec in posestnik.Osnovno šolo je obiskoval v Postojni, slabo leto je bil njegov domači učitelj pesnik Fran Gestrin. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in Ljubljani. Leta 1897 se je vpisal na medicino na Dunaju. Tam je tudi promoviral leta 1903, najprej služboval v Ljubljani (1903-1905), nato pa kot splošni zdravnik v Bovcu (1905-1907). Kot okrajni zdravnik je najprej delal pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah (1907-1914) in nato v Ljubljani (1914-1922), kjer je med letioma1919 in 1922 vodil mestno bolnišnico.
Prizadeval si je za ustanovitev samostojne Medicinske fakultete v Ljubljani (1919); naslednje leto je postal ravnatelj Ljubljanske deželne bolnišnice, a so ga že čez dve leti politično upokojili (1922). Dr. Kraigher je v letih 1922 in 1923 je študiral stomatologijo v Münchnu, po specializaciji je delal kot zobozdravnik v Gorici do leta 1929, ko se je pred fašizmom umaknil v Ljubljano. Leta 1938 je kandidiral na listi Zveze delovnega ljudstva in postal član Komunistične partije, istega leta je bil zaprt zaradi podpisa Kmetsko-delavske spomenice. Med drugo. svetovno vojno je sodeloval z Osvobodilno fronto (OF), bil je zaprt, januarja 1944 pa interniran v taborišče Dachau.
Leta 1945 ga je Medicinska fakulteta v Ljubljani imenovala za častnega profesorja, zaradi zaslug pri njenem ustanavljanju, istega leta je postal bibliotekar Centralne medicinske knjižnice, kjer je delal do upokojitve leta 1948. V letih 1946 in 1947 je bil urednik Zdravstvenega vestnika.

Kdo je bil kontrolor Škrobar

Njegovi najbolj znani deli sta drama Školjka in roman Kontrolor Škrobar, za njegovo najboljše delo velja enodejanka Drama na travniku. Pisal je tudi književne recenzije, članke s področja literature, kulture in medicine, študije in polemike. Slovenske gorice in narodnostne boje v desetletju pred prvo svetovno vojno je literarno imenitno opisal v romanu Kontrolor Škrobar. To je verna podoba narodnostnih in političnih razmer, v katerih so prihajali do izraza tudi značaji avstrijskega uradništva, ki je ostajalo "bogu in cesarju" zvesto, čeprav so mnogi med njimi v srcu že krepko čutili slovenski domoljubni naboj. Roman predstavlja tudi običajno, vsakdanje ljubezensko življenje in gostilniške praske, ki so se dogajale ob vsaki malenkosti.

Cankar si je zapomnil obisk

Po večkratnih Kraigherjevih povabilih se je 8. novembra 1910 Ivan Cankar res pripeljal k Sv. Trojici. V tisti njemu tako malo znani svet, ki mu ga je Kraigher razkrival v večernih pomenkih - prijatelj je ostal nekaj dni manj kakor pol leta -. pozneje pa tudi v široki zasnovi svojega romana Kontrolor Škrobar. Tam, pri Trojici, je bila mukoma rojena tako zgodaj spočeta Lepa Vida, poslednja Cankarjeva drama. Od tam so romala pisma na Rožnik. Tam je napisal tudi usodno kritiko o Školjki. Začelo pa se je že veliko prej, to je treba posebej podčrtati.
Brž ko sta v februarju 1910 prijatelja obudila pisemske vezi in ko je Kraigher že dve leti brez uspeha mešetaril s svojo dramo, je poprosil prijatelja, naj si izposodi rokopis pri uredniku Ljubljanskega zvona, ga prebere in pove svojo sodbo. Cankar je želji ustregel in sporočil svoje mnenje najprej založniku Schwentnerju, potem šele avtorju. Ta je bil nemalo začuden, ko je prebral kratko, vendar jasno in visoko sodbo: "Drama je najmočnejše in najgloblje dramatsko delo, kar jih imamo mi s Hrvati in Čehi vred." Nekaj pozneje je Cankar zavrnil prijateljevo skromnost in ponovil, da te besede niso bile samo odkritosrčne - to "velja resnično in mora tudi v naši javnosti obveljati. Za to bom skrbel." S tem je Cankar, pol leta pred prihodom na obisk v Slovenske gorice, naravnost najavil svojo poznejšo oceno, ki je zbudila toliko neprijaznih očitkov in namigovanj. Že takrat je prepričeval avtorja o vrednosti njegovega dela in ga spodbujal; če je Školjka odbornikom Matice svinjarija, naj mu bo to znamenje, da je - umotvor. Ugovarjal je avtorjevi misli na "zadnjo redakcijo". Meni je, da "take ni prav nič treba", Školjka je "kakor vlita, ne besede odveč ne premalo". Potem ko je Cankar leta 1913 prebral rokopis romana Kontrolor Škrobar, je o njem zapisal, da ni "samo literarni umotvor posebne vrste, temveč je odlično in pogumno narodno dejanje".
Ko se je Ivan Cankar vrnil od Trojice na Rožnik, je pisal prijatelju: "Oprosti mi, da Ti pišem šele zdaj - to je nemarnost pa rožniško veselje! Od srca se zahvaljujem Tebi pa Tvoji gospej za vso gostoljubnost in prijaznost. Šele zdaj se prav zavedam, kako sem oboje do skrajne meje izrabil. Morda bo le Bog dal, da vama kdaj povrnem dobro za dobro!" (Rožnik, 20. maja 1911).
Med Cankarjevimi pismi od Svete Trojice je še posebej zanimivo pismo Nini in Karlu Bergmanu konec novembra 1910: "Zamedlo nas je, da je veselje! Pa vendar ne tičimo doma! Doslej sem oblezel že mnogo slovenjegoriških vasi in trgov - same svetnike: sv. Lenart, sv. Ana, sv. Anton, sv. Benedikt, sv. Bolfenk, sv. Jurij itd. Kraji se mi zde zmirom bolj prijazni; vse je tako nekako 'miniaturno', 'fletkano'. Ampak blato, blato! Rekel sem, da bi Slovenske gorice silno obogatele, če bi bilo blato na prodaj. Ko smo se peljali k sv. Antonu (dve uri od tod), so se kolesa do osi udirala in vsak hip sem mislil, da se prekopicnemo vsi skupaj v jarek. Nič boljše se nam ni godilo, ko smo romali od sv. Lenarta na Zavrh; gazili smo vodo, da je bilo joj; jaz sem imel dobro porcijo prežgane juhe v čevljih … Kakor kraji, tako je tudi življenje tukaj miniaturno. V takih malih gnezdih si ljudje preganjajo svoj dolgčas s samimi prepiri in prepirčki … Razkosana pa je družba tudi zato, ker Slovenci ne občujejo z nemškutarji, ali pa le toliko, kolikor morajo."
Trojičani so na Cankarja in Kraigherja lahko upravičeno ponosni. Oba imata spominsko ploščo na zgradbi, v kateri je živel zdravnik Kraigher. Cankar je pred kratkim dobil še svoj spomenik v obliki kipa, Kraigher pa še vedno ne premore niti imena ulice. Vsaj to bi si zaslužil, četudi nima nič skupnega z nekaterimi sorodniki, ki so bili pomembni politični oblastniki po letu 1945. Neznanje je včasih kruto, a k sreči je končno dozorelo spoznanje, da se mora kraj (z občino vred) ob 60. obletnici smrti nekdanjemu zdravniku in humanistu dr. Lojzu Kraigherju vsaj deloma oddolžiti in ga vrniti v javni spomin. Zato bodo jeseni o njem pripravili znanstveni simpozij in celovito osvetlili njegov čas.