Buče niso le za olje, uporabne so na različne načine

V Pomurju, na Štajerskem in Koroškem (na obeh straneh slovensko-avstrijske meje) je tako rekoč prva asociacija, če omenimo solato, bučno olje. Še pred dobrega pol stoletja je bilo v preostanku Slovenije in Avstrije če že ne neznano, pa vsaj bolj malo v uporabi. Pa še to predvsem med priseljenci s tistih koncev. Kaj šele drugod po svetu (kjer pa so bučne semenke marsikje kar pogost in priljubljen prigrizek). A se je postopoma udomačilo, postalo nadvse popularno in ga uporabljamo še za marsikaj (klasična kombinacija je z vanilijevim sladoledom). Pa ne le v domovini bučnega olja, ki je v Sloveniji - natančneje v Framu, kjer od leta 1750 obratuje oljarna, v kateri so ga prvi (pol)industrijsko izdelali - in Avstriji, ki je najbolj zaslužna za njegov prodor v širni svet.

Precej osebnih zaslug za to ima kuharski mojster Johann Lafer, doma iz kraja St. Stefan im Rosental na avstrijskem Štajerskem, le nekaj kilometrov od meje s Slovenijo, s svojimi priljubljenimi kuharskimi oddajami na nemških televizijskih postajah. Pa seveda znanstveno sicer ne povsem potrjeno ljudsko izročilo, da bučna semena in olje iz njih pozitivno vplivajo na prostato, spolno moč in splošno razpoloženje. Najbrž to vsaj deloma drži.

Tudi zato se v deželah, kjer sicer ni najbolj običajno v kulinariki, dobi - če sploh - le v specializiranih trgovinah z zdravo prehrano. In je kakopak nehumano drago. Ali pa v še bolj specializiranih trgovinah z eksotičnimi delikatesami, kjer utegne biti še celo dražje, sploh če gre za kako ekskluzivno polnitev. In po navadi gre, saj prestižni trgovci prestižnim kupcem vendar ne morejo ponujati nečesa čisto običajnega ... Kar precej v bolj oddaljenih deželah živečih Štajercev je ob obiskih rojakov zato od vseh koščkov domovine najbolj veselih prav kake steklenice domačega bučnega olja. Če ga je seveda sploh mogoče prenesti ali celo pretihotapiti čez carinsko kontrolo ...

Blagodejno in domnevno zdravo

Statistične korelacije med uživanjem nekega živila in zdravjem posameznih organov ter nasploh namreč ne moremo preprosto izvzeti iz kompleksne množice dejavnikov življenjskega sloga. Če bi domneve o zdravilnosti držale, bi bile zdravstvene tegobe, proti katerim naj bi bili buče in izdelki iz njih tako blagodejni, v krajih, kjer je njihovo uživanje vsakdanja praksa, praktično neznane. Pa žal niso. Je pa domnevo o zdravilnosti hitro pograbila industrija prehranskih dopolnil, ki ponuja vse mogoče izvlečke iz buč in svojo robo tudi pridno in agresivno oglašuje ter kuje zelo lepe dobičke ... A vsaj škoditi menda ne more.

Buče vsebujejo mnogo vode in razmeroma malo kalorij ter biološko aktivne snovi, kot so polisaharidi, steroli in beljakovine. Zaradi vsebnosti antioksidantov podpirajo zaščito telesa proti oksidativnemu stresu in prostim radikalom; precej je v njih vlaknin, a ne posebno gostih, zato manj dražijo prebavni trakt. Obilo imajo tudi zaščitnih snovi, kot so vitamini B1, B2, C, E, P, betakaroten, minerali kalcij, kalij, cink, magnezij, baker, fluor, mangan, kobalt, železo, natrij in fosfor. Buče veljajo za blagodejne pri lajšanju procesov staranja, bolezni srca in ožilja ter črevesja, pozitivno vplivajo na lase in kožo ... Le malo kdo pa je nanje alergičen.

Da je prav zdaj sezona buč, nas opominja tudi dejstvo, da nas oglasna navlaka, s katero nam poštarji (ki so se ne krivi ne dolžni spremenili v podplačane reklamne agente) dan za dnem polnijo nabiralnike, vse bolj agresivno opozarja na bližajoči se halloween. Še en povsem nepotreben, predvsem pa družbeno škodljiv praznik trgovcev, ki smo ga (ob valentinovem, črnih petkih in kar je še podobnih "velepomembnih" dni in že kar nekaj časa tudi noči) tako nekritično radostno uvozili - jasno - iz ZDA. Še sreča, da je ta dan letos nedelja in vsako leto tudi državni praznik - dan reformacije. Torej bodo trgovine večinoma zaprte. Vsaj to! Morda v skladu s tem, da je zadnji dan oktobra tudi mednarodni dan varčevanja, ki seveda ni državni praznik, pa tudi smisla ima pri realno negativnih obrestih ali celo ležarinah za prihranke v bankah vse manj, če varčnim že ni ravno v posmeh. No, eno dobro lastnost pa halloween vendarle ima: ljudje, ki ga proslavljajo, se ta dan povsem prostovoljno maskirajo. Kar je vsekakor bolje, kot da morajo nositi maske pod prisilo vladnih odlokov in ukrepov za zajezitev epidemije covida-19.

Buče imajo s halloweenom predvsem to zvezo, da izdolbene, izrezljane in s prižgano svečo v notranjosti (vsaj to početje bi utegnilo biti pedagoško sprejemljivo in krepiti otroško ustvarjalnost) postanejo domnevno strašljive, v resnici pa bolj groteskno smešne svetilke. Kar iz njih izdolbemo, pa bi bilo škoda zavreči, saj je še kako užitno in kulinarično uporabno. Od buč se namreč lahko uporabi še marsikaj, ne le semenje. No, če vse ostalo segnije kar na polju, vsaj izboljša hranilno vrednost prsti; nekateri ostanke buč uporabijo tudi za živinsko (predvsem svinjsko) krmo.

A bi bilo meso buč še kako primerno tudi za človeško prehrano ali/in industrijsko predelavo v kaj užitnega. Dobro se razume z večino drugih živil, kot poglavitno sestavino pa ga lahko uporabimo za zelo široko paleto jedi - od predjedi, juh, glavnih jedi, prilog in prikuh do sladic. Nekaj malih podjetnikov se je doslej že predstavilo z domiselnimi načini uporabe in predelavo v marmelade, namaze, omake, take in drugačne konzerve, jušne osnove, žgane pijače in še kaj, a širši tržni prodor jim doslej še ni zares uspel.

Velikost je pomembna

Vsaj v glavni sezoni v trgovinah med svežo zelenjavo ponujajo buče različnih vrst (ja, tudi uvožene od bogsigavedi kod, čeprav imamo domačih več kot dovolj) - ne le bučk, ki so na voljo vse leto in popularne predvsem v sredozemski kuhinji, pa morda še bučam sorodnih čajot, ki so tudi dokaj mnogostransko uporabne. Kot tudi tiste večje buče. Če ne za prehrano, pa za okras ali posušene in izdolbene na primer kot večje "etno" pipete za pretakanje tekočin, glasbila, posode pa še za kaj. Sploh pa je meso večine buč - tudi okrasnih - tako ali drugače užitno. V redkih primerih, ko ni, pa to zlahka preverimo tako, da damo košček na jezik, malce pocuzamo, in če zaznamo neprijetno grenkobo, pač izpljunemo in ostanka ne jemo.

A večji problem kot neužitnost utegne predstavljati velikost. Za največjo sorto velja ameriška oziroma kanadska atlantic giant, tudi nekatere druge lahko dosežejo zavidljivo velikost. Največjo uradno stehtano in izmerjeno bučo doslej je vzgojil belgijski pridelovalec Mathias Willemijns leta 2016. Tehtala je kar 1190,49 kilograma. Torej približno toliko kot povprečen osebni avto. In seveda je bila užitna. Ali so jo - skupaj s sotekmovalkami - pripravili in pojedli na predstavitvi oziroma tik po njej ali ne, ne vemo. Lepo in dobro bi bilo, če bi jih. Hrane, sploh sveže in zdrave, se pač ne spodobi metati v smeti.

A le kaj storiti s tako velikansko bučo za domačo rabo? Pri najboljši volji nič pametnega! Oziroma pobrati kako nagrado za največjo možno, se vpisati v Guinnessovo ali kako manj globalno knjigo bizarnih rekordov, se ob njej fotografirati in postaviti na spletnih družabnih omrežjih pa se z njo počutiti kar najbolj pomembnega. Ali pa odrezati, kolikor lahko pojemo, ostalo pa razdeliti, kolikor gre, preostanek pa pokrmiti živini ali okoljsko odgovorno zavreči na kompost - če že za predelavo v kaj koristnejšega nimamo pripomočkov, kapacitet in znanja.

Za domačo rabo utegnejo biti prevelike tudi dokaj množično gojene oljne buče. Se pa dobijo tudi take bolj obvladljivih dimenzij. V trgovinah ali na tržnicah največkrat ponujajo muškatne in maslene ter sorto hokaido. Tudi te so pogosto prevelike za normalno družinsko kosilo, se jih pa k sreči da kupiti tudi po kosih. Ki pa jih je treba čim prej porabiti - a saj to tudi sicer velja za vsa sveža živila. Načeloma je buča, če jo celo in nepoškodovano shranimo v dovolj hladnem (pomrzniti seveda ne sme) in ravno prav vlažnem temnem prostoru - v kleti na primer -, živilo, ki ohrani svežino kar precej časa. A ko jo enkrat načnemo, to seveda več ne velja.