Da ne bo pomote, to je eden najlepših delov leta - čas, ko naj bi večere preživljala na kavču, pod božično odejo z jelenčki, ob svetlobi ognja bukovih drv pa z lučkami na jelki in s psom, ki nazorno v popolnem zenu meditira na blazini v kotu (ali kavču ali sedežni ali pač, kjerkoli se mu zdi udobno v tistem trenutku, ni preveč oddaljeno od posode s priboljški in od koder je mogoč nadzor nad hladilnikom). Otrok se v pižami z gospodom očetom mirno igra za idilično okrašeno in ravno prav kičasto mizo, diši po cimetu. Tako nekako bi izgledal moj idealni december - ne toliko vesel kot miren, takšen ... iz slikanic in reklam.
Ampak ne. Nikoli, ampak res nikoli se ne izide. Začnimo pri majhnih stvareh. Božično dekico je med nekim pranjem v bobnu pralnega stroja zajela čudna zmes, namesto belo-rdeča je sedaj rjavo-rdeča in jelenčki so pretežno nerazpoznavni. Stara jagerska peč je dobila stekleno okno pri dopolnjenih 30 letih starosti na silo, v navalu hude želje po romantičnem ambientu v dnevni sobi. Rezultat? Ob prvem plamenu udari ob romantično okence toliko dima, da mora božična duša zagnati agregat domišljije, da ob oranžnem siju z robov okenca domisli toplo svetlobo ognja, cela stvar pa me v bistvu opominja le na "daj, sčisti že enkrat to zadevo". In ker je bila romantična ideja moja, je seveda čiščenje mastnih saj tudi moja naloga. Ampak okej, se da prezreti (dokazano uspešno). Enako uspešno prezrem mizo, ki nikoli ni dovolj pospravljena, da bi izgledala zares idilično, ali božične lučke, ki jih dokupujemo v občasnih navalih božične potrošniške mrzlice in so zato v zelo različnih odtenkih, od bele do motno rumene, enkrat pa sem v dežurni trgovini na avtobusni postaji pograbila celo ultramodre, ki najverjetneje povzročajo glavkom, zato jih ne uporabljamo.
No, druga zadeva je, da v tradicionalni družini, kot je naša, božič pravzaprav ustvari - mama. Vsakič, ko decembra na ulicah zagledam žensko s polnimi vrečami ovijalnega papirja, hrane, igrač in podobnega, se ji nasmehnem, pa naj izgleda še tako znervirano. Ženska vendar dela božič! V vseh risankah in slikanicah mama z otroki peče kekse, krasi jelko, ustvarja izvirne voščilnice in aranžmaje. Običajno dan po službeni sindikalni zabavi. Očka? Zakuri ogenj in prinese drevo. Resda tisto plastično iz kleti, ampak zadevo izvede, kot da se je s sanmi v snežnem metežu peljal na vrh Pohorja, lastnoročno poiskal drevo, se boril s tremi medvedi in ga, kljubujoč silam narave, pripeljal v topel domek. Seveda si zasluži rundo ležanja na kavču in nemoten ogled prenosa tekme.