Za človeško vrsto je izredno pomembno biti simpatičen, sprejet, vključen. Malčki se zelo zgodaj naučijo, kako biti ravno prav ljubki, da starši dovolijo dodaten odpustek - priboljšek. Naša mala ima iz tega doktorat. Prisežem. Že tako velike oči v slogu lemurja raztegne v dve manjši jezeri, usta oblikuje v šobo King Charles španjela in samo gleda. In doseže svoje. Če ne, se posluži dosti manj ljubke tehnike tečnarjenja z argumentom "onapaona tudi lahko". Od tod gredo stvari običajno navzdol in navkreber - tudi do kreganja. Že v startu je torej njena prednost ljubkost.
Od punčk in kasneje deklet se seveda potem pričakujejo ljubkost, nežnost in simpatičnost. Ničkolikokrat še danes fantki poslušajo "saj si te ded", dekleta pa "iiii, kak' si lepa v tej oblek'ci". Ne bi na tem mestu moralizirala o vzorcih, ki jih okolje predaja otroku, vsi vemo, da obstajajo - in vsi vemo, da dajo pretežno isti rezultat. Pomembno je biti lep. Pri najstnikih je denimo odvisnost od izgleda z družbenimi omrežji prekipela v do 100 fotk za najboljši selfi. Če smo iskreni, je standard nekje okoli 20, a to šele, ko imaš že prakso in je tvoj najboljši profil dovolj osvojen in natreniran.
"Veste, nekateri ne potrebujejo kozmetičarke, ampak psihiatra," je zadnjič poleg svetlobnega žarka iz laserske mašine ustrelila kozmetičarka. Aja? "Resno," pribije gospa in razlaga dalje. Neka napaka na obrazu 12-letne punčke sploh ni motila, ponosna mama pa je vztrajala pri posegu, čeprav ga kozmetičarka ni želela opraviti. Dekleta prihajajo po pomoč zaradi težav, ki se še pred desetletji sploh niso zdele težava, a najpogosteje jih pripeljejo mame. Včasih zato, ker jim želijo pomagati in jih ubraniti pred šikaniranjem iz okolice, velikokrat zato, ker hčerke ne ustrezajo njihovim standardom. No, tukaj bi bilo fajn postaviti piko. Kaj piko, klicaj! Kozmetičarke imajo svoj nadzorni organ, inšpekcije, ampak za preveč ambiciozne mame kaj takega ne obstaja. Normalno je, da je najstnik negotov glede svojega videza, mene še zdaj zaboli, ko se spomnim svojega stretch krila in paža z ježkom. Ampak lepotni posegi pred 20. letom in botoks pri 20.? V ZDA je, piše Guardian, v 20 letih starosti zbotoksiranih že 40 odstotkov deklet, govorijo že tudi o odvisnosti od botoksa. Menda jih dela srečnejše. Ampak ko gledam starejše ženske, ki z nekoliko bolj logičnim razlogom - prekrivanje gub in ohranjanje večne mladosti - vbrizgavajo lifting injekcije, se mi ne zdijo kaj bolj srečne od ostalih. Dobro, pustimo tiste ekstreme, kjer je šlo kaj narobe. O tem res raje ne bi, ampak če bi že morala iti v to smer, bi omenila čebele, race, nabuhlost in superobstojni izraz začudenja, ki ga ne izbriše niti gledanje maratona oddaj Maria Galuniča.
Ampak nekoč so ženske zategovale korzete in se grizle v jezik v družbi moških, danes morajo biti urejene, prijazne, po možnosti nasmejane in angažirane 24 ur na dan. Obstaja teorija, da je botoks pravzaprav maskirni pripomoček. Z ravno pravo dozo botoksa, torej tako, ki te ne naredi spačka, lahko popoln, prijazen obraz obdržiš ves dan. Sicer v tvojem naboru izrazov več ni izraza žalosti, ampak žalosti itak nihče več ne mara, a ne? Vsi smo srečni, nasmejani, instagramabilni. Naši predniki so obrazno mimiko uporabljali za komunikacijo v skupini. Žalosten obraz je denimo pomenil, da potrebujejo pomoč cimrov iz jame ali drevesa. Danes je žalost prepovedana in odveč, edino sprejemljivo je veselje, če pa je že kak razlog za žalost, pa jo fotografiramo v hrbet, pred kakim sončnim zahodom, tako bo vseeno estetska.
Na nek način smo vsi zbotoksirani.
