Nina Ambrož
Baletni James Dean, enfant terrible, drugi Rudolf Nurejev, Nižinski današnjega časa. Fenomenalen, genialen, vrhunski, uporniški. Primerjav s slavnimi ljudmi in presežnikov, ki jih pripisujejo Sergeju Poluninu, 29-letnemu baletniku, ne zmanjka. Zvezda je in zvezda bi bil, četudi ga mediji ne bi povzdignili v ikono in mu tlakovali poti do legende. Ljubitelji baleta po svetu ga obožujejo, vstopnice za njegove predstave so razprodane tudi dve leti vnaprej.
Mogočen video na spletu
Ples Sergeja Polunina na Hozierjevo popularno pesem Take Me to Church, ki ga je leta 2015 v virtualni svet lansiral David LaChapelle, si je mogoče ogledati na različnih spletnih kanalih. Na portalu You Tube ima več kot 26 milijonov ogledov. Video je bil posnet v obdobju, ko se je baletnik spopadal z notranjimi demoni - ali nadaljevati ples ali zaključiti kariero, in iskal svojo profesionalno in osebno identiteto. V podtonu čustvenega plesa v prazni hali je mogoče razbrati tudi sporočilo o diskriminaciji, zatiranju in homofobiji po svetu in v cerkvi.
Poklon velikemu Nižinskemu
Polunin se bo v Ljubljani s svojo moško plesno skupino poklonil Vaclavu Nižinskemu in njegovi sugestivno prevratni interpretaciji Pomladnega obredja, enega najznamenitejših baletov vseh časov. Poluninov Sacre je koreografirala Japonka Juka Oiši, balerina, ki se je vrtela na nemških odrih, zdaj pa že nekaj let pleše in koreografira kot "freelancerka".
Za Nižinskega (1890-1950) je večina bralcev najbrž že slišala, saj velja za enega najbolj nadarjenih plesalcev vseh časov in začetnika modernega plesa. Ruski plesalec in koreograf poljskega porekla je zaslovel kot član Ruskega baleta v obdobju, ko se je ta uspešno promoviral v tujini in pomembno vplival na kulturno sceno v Parizu. Med zanimivostmi o Nižinskem je mogoče prebrati, da je lahko plesal na konici prstov, kar je za razliko od žensk za moške plesalce redkost. Njegovi svetovi so bili povezani tudi z narcisizmom, obsedenostjo z bogom, homoseksualnostjo, shizofrenijo.
Zapustil je kraljevi London in skočil na svobodo
Adijo, elita in tekmovalnost
Rojen v ukrajinskem mestu Herson se je Sergej Vladimirovič Polunin začel ukvarjati z baletom pri osmih letih in se najprej šolal v Kijevu. Izjemne fizične predispozicije je kazal že kot dojenček, svoj talent pa brusil z vztrajno, disciplinirano vadbo. Pri trinajstih so ga sprejeli v londonsko kraljevo baletno šolo, kjer je kmalu začel opazno izstopati in pobirati nagrade. Sam, brez znanja angleščine, je v daljni deželi iskal sanje.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
Postal je najmlajši glavni plesalec v zgodovini londonskega kraljevega baleta.
Ko je zapustil Anglijo, je odšel plesat v Rusijo. Danes ustvarja kot svobodnjak s samostojnimi plesnimi projekti povsod po svetu.
Zanimata ga film in moda. Debitiral je v Umoru na Orient ekspresu režiserja in protagonista Kennetha Branagha. Stransko vlogo je imel še v vohunskem filmu Rdeči vrabec Francisa Lawrenca, v katerem se je preizkusil kot plesni partner primabalerine (Jennifer Lawrence), ki postane tajna agentka.
Ko je z Ralphom Fiennesom v Srbiji snemal film Beli vran o baletniku Rudolfu Nurejevu, so mu Srbi v znak zahvale podarili srbsko državljanstvo. Polunin je igral Jurija Solovjeva, nekdanjega prvaka kirovskega baleta s tragično usodo. Ima tudi rusko in ukrajinsko državljanstvo.
Kdo ve, ali je njegova naklonjenostjo Putinu in Trumpu na družabnih omrežjih pristna ali je le provokacija?
