Matic Sever
Znano je, da veliko tujih arboretumov deluje z zelo dolgo tradicijo in pogosto z dobro finančno podporo. Nakopičeno znanje in obsežne zbirke rastlin pa so, odvisno od finančnega stanja, vodstva, splošne kulture naroda in še česa, različno dobro dostopne in različno dobro predstavljene strokovni in širši javnosti. Arboretum Wespelaar je v tem vidiku nekaj posebnega in močno štrli iz povprečja tovrstnih evropskih in svetovnih inštitucij, saj je stroka na prvem mestu.
Malce zgodovine
Arboretum leži v belgijski vasi Wespelaar severno od Bruslja. Je del ogromnega posestva z dolgo parkovno zgodovino, saj začetki parkovnega urejanja tega prostora segajo nekaj stoletij nazaj. Za sodobno stanje je zaslužen lastnik posestva Philippe de Spoelberch, strasten dendrolog, ki je pred desetletji pričel ustvarjati eno bolj zanimivih zbirk rastlin v Evropi. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je prvotno zbirko okoli svojega dvorca začel širiti na sever proti vasi - in to je bil nekakšen temelj bodočega arboretuma.
Zakaj oni lahko?
Ob vsem obsežnem ukvarjanju z znanstveno platjo rastlin se poraja vprašanje, kako jim v belgijski vasi tako lepo uspeva, ko pa vse pogosteje slišimo tarnanje tovrstnih institucij, da primanjkuje denarja in da komaj za silo vzdržujejo posesti. Pomemben faktor je denar. Ustanovitelj je zelo bogat in je fundacijo preskrbel najmanj za nadaljnjih sto let s sredstvi za normalno delovanje. To pa ne pomeni, da vse skupaj jemljejo kot nekaj samoumevnega. Tudi denar ni dovolj za tako velike in časti vredne projekte, bistvena je kultura, saj mnogo bogatašev denar raje porine v različne kovinske transportne predmete in fiktivne papirje. Spoštovanje in zavzetost preveva tudi zaposlene. Vsi dajejo veliko od sebe, vsi se ves čas izobražujejo in nikomur ni škoda časa ter denarja za novo znanje.
Pomembne so tudi tako male stvari, kot je enkrat tedensko skupno kosilo vseh zaposlenih iz pisarn in s terena. O angažmaju prav vseh po vrsti, da bi od tam ob svojem obisku odnesel kar največ, ostaneš brez besed. Tega pri nas ni moč doživeti, če ni denarja, je največji problem denar, če je denar zagotovljen, izgine interes za lasten angažma, kaj šele angažma za tretjo, znanja in izkušenj željno osebo.
Zbirka drevnine
Kot se za arboretum spodobi, so lesnate rastline osrednjega pomena, skupaj z drugimi skupinami rastlin pa tvorijo zbirko približno 2000 vrst in sort, ki se razraščajo na območju, velikem 20 hektarov. In katera drevesa ter grmovnice zbirajo? Pravzaprav so pri njih dobrodošle vse vrste, ki uspevajo v njihovi zmerni klimi in ne potrebujejo nujno alkalnih tal, ki jih pri njih ni. Ker pa prostora vseeno ni dovolj za prav vsa drevesa sveta, so se tudi oni nekoliko usmerili v določene rodove. Tako so že dolgo v ospredju magnolije, ki imajo v arboretumu tako pomembno mesto, da se celo del posesti imenuje Travnik magnolij. Razlog za priljubljenost tega rodu je predvsem osebni interes ustanovitelja gospoda de Spoelbercha, ki je veliko tudi sam križal in se ukvarjal na primer z rumenimi magnolijami. Tako imamo v arboretumu možnost opazovati njegove križance in spremljati, koliko rumene, koliko oblike cveta in drugih častnosti je določen starš prispeval.
Vrste in sorte, ki jih ni mogoče kupiti
Dragulji v podrasti
Kljub temu da so v ospredju lesnate rastline, se v arboretumu odvija prav neverjeten in skrbno načrtovan proces naseljevanja številnih zelnatih predstavnic. Predel, ki je najbližje vhodu, je formalen in dobro oblikovan. Obiskovalca v bolj sproščeno, neformalno zasajen del tako pospremijo bogate grede trajnic, kjer prevladujejo predvsem sorte, ki so v zadnjih desetih letih najbolje odrezale. Globlje v arboretumu se sklopi trajnic pod drevesi umaknejo trati. En del je skrbno košen in tam drevesa, še posebej tista z izrazito zanimivo oblikovanimi krošnjami, pridejo najbolj do izraza. Drugi, večji del pa je razen širokih poti nepokošen in nam daje občutek divjega.
Od kod rastline?
Ob vsem tem bogastvu se seveda vprašamo, kaj je vir vseh teh redkosti in posebnosti. Tistih vrst in sort, ki jih ni moč kupiti v specializiranih drevesnicah, dobijo z izmenjavo z drugimi podobnimi ustanovami in tudi zasebnimi zbiratelji. Pravzaprav je zasebni zbiratelj tudi ustanovitelj arboretuma, ki sam ali pa skupaj z glavnim vrtnarjem in direktorjem arboretuma vsako leto tudi po večkrat potuje na botanično najbolj zanimive konce sveta in s tamkajšnjimi inštitucijami navezujejo stike ter tako pridobiva semena novosti.
Ker seme samo zase še nič ne pomeni, so pri načrtovanju arboretuma mislili tudi na gojenje in tako postavili poseben rastlinjak in ostalo infrastrukturo ter tehnično opremo za najzahtevnejše procese razmnoževanja. V programu razmnoževanja divjih rastlin je tudi redno razmnoževanje v parku rastočih rastlin - in tako imajo ves čas na voljo rezervo za nadomeščanje morebiti propadle rastline ali pa zgolj za darilo in bogatenje zbirk drugih arboretumov in vrtov.
Evidenca, ki ji ni para
Ker sem tudi sam nekaj časa bival v arboretumu, sem en dan z direktorjem preživel v parku, kjer sva opravila pregled delčka rastlin. Ob tem opravilu sem bil presenečen nad obsegom in natančnostjo tovrstnih pregledov in vodenjem nadaljnjih evidenc o rastlinah. Termini pregledov so točno določeni, opravi pa se ocena "zdravstvenega" stanja, prešteje število primerkov po posamezni vrsti ali sorti, se oceni njen nadaljnji razvoj ali celo odloči o njeni odstranitvi. Vsi podatki gredo v izredno obsežno bazo, kjer so zavedene spremembe iz vseh preteklih let. Ker vodijo tudi evidenco naravnih pojavov, kot so ekstremne suše, padavine, večja temperaturna odstopanja od povprečja, lahko določene spremembe pri rasti rastlin ali pojavu bolezni dokaj zlahka povezujejo tudi s temi vplivi.
Seveda je natančno zapisan tudi izvor rastline, pa naj bo to drevesnica ali koordinate iz narave. Še več, natančno vodijo tudi evidenco vseh podarjenih rastlin in zaradi tega od vsakega novega lastnika rastlin vzamejo kontaktne podatke. Če se slučajno ugotovi, da je bila neka rastlina več let narobe poimenovana oz. identificirana in pride do preimenovanja, to spremembo sporočijo vsem, ki so jim rastlino podarili. S tem niso le korektni, pač pa skrbijo tudi za svoj ugled, ki je ravno zaradi skrbnega označevanja in popisa rastlin ter vseh spremljajočih podatkov v znanstvenih krogih na zelo visoki ravni.
