
Najprej je bila Azija. Kitajska, Južna Koreja ... Nato je prišla na vrsto Evropa. Ni je več evropske države, ki ne bi zabeležila okužbe s koronavirusom in uvedla bolj ali manj restriktivnih ukrepov. Nekje vmes se je zgodila Avstralija. Toda virus je globalen (antiglobalisti so lahko zdaj dokončno prepričani o svojem prav) in samo vprašanje časa je, kdaj bodo začela prihajati poročila o izbruhih bolezni iz preostalih delov planeta. Če preskočimo Antarktiko - kmalu bosta na vrsti Južna Amerika in Afrika.
Četudi ni povsem znanstveno potrjeno, da se (korona)virusi širijo počasneje v toplih območjih, sta nazadnje omenjena kontinenta na južni polobli in morda tudi zato manj prizadeta. Toda tam se poletje počasi izteka. A še bolj verjetno je, da gre podatke o sorazmerno malo okužbah pripisati zdravstvenim sistemom v številnih tamkajšnjih državah. Ki so, povedano zelo po domače, na psu. Če vidimo, kakšen davek pobira koronavirus v industrijsko najrazvitejših državah, se lahko zgrozimo ob misli, kako bo šele v deželah tretjega sveta.
Kakšno je dejansko epidemiološko stanje v afriških in južnoameriških državah, lahko le ugibamo