
Na začetku prvega desetletja novega tisočletja je popularna serija Zahodno krilo prikazala ambiciozno ameriško vlado – takšno, ki se je borila proti terorizmu, ne da bi se vojskovala s celotno regijo ali z vsemi pripadniki neke vere, ki pod nobenim pogojem ni bila pripravljena žrtvovati pravne države in je navadno sprejemala odločitve v interesu države. Takrat so si številni želeli, da bi namesto ameriškega predsednika kavboja Georgea W. Busha in njegovega hujskaškega pomagača Dicka Cheneyja državo vodil umirjeni voditelj iz nanizanke, ki ga je upodobil Martin Sheen.
Na neki način se natančno to dogaja v Ukrajini. Komik Volodimir Zelenski, čigar največji dosežek je še do pred kratkim bila glavna vloga v priljubljeni nadaljevanki Služabnik ljudstva, v kateri igra učitelja, ki postane predsednik, je prejšnji mesec prepričljivo zmagal na resničnih predsedniških volitvah. Toda s tem se ni uresničila fantazija o idealiziranem predsedniku, temveč gre za le še en primer Ukrajincem predobro znane popačene resničnosti, v kateri politiko definirajo liki, ne voditelji.
Zelenski še zdaleč ni prvi karizmatičen politični outsider, ki je v zadnjih nekaj letih prišel do politične moči. Najbolj očiten primer tega je nepremičninski mogotec in zvezdnik resničnostnih šovov Donald Trump. Toda tudi v Avstriji, Italiji, Rusiji, na Madžarskem in še kje so podobni liki s populistično retoriko prepričali navadne ljudi, ki se jim zdi, da so jih elite prezrle. Soustanovitelj italijanske stranke Gibanje petih zvezd je prav tako komedijant, Beppe Grillo, ki pa se je s položaja umaknil januarja 2018, le nekaj tednov pred volitvami, na katerih je njegova stvaritev prišla na oblast.


Ukrajina je simptom, ne primerek. V svetu, ki čedalje bolj spominja na Huxleyjevo distopijo in v katerem lahko na prste ene roke preštejemo resnične voditelje
