Tri desetletja po razpadu nekdanje Sovjetske zveze je očitno čas za obujanje spominov. Voditelji devetih od desetih nekdanjih sovjetskih republik, zdaj povezanih v ohlapno Skupnost neodvisnih držav (SND), so se zbrali na dvodnevnem vrhu v kraju Strelni pri St. Peterburgu, da bi razpravljali o nadaljnem političnem in gospodarskem sodelovanju. Države članice SND so danes Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Kazahstan, Kirgizistan, Moldavija, Rusija, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan. Iz skupnosti je leta 2009 izstopila Gruzija in leta 2014 še Ukrajina, nikdar pa se vanjo niso vključile tri pribaltske države - Latvija, Litva in Estonija.
Kaj poleg nezaupljivosti do Zahoda danes sploh združuje te neodvisne države, ki se razprostirajo na skupno več kot 21 milijonih kvadratnih kilometrov? Lahko bi rekli, da zelo samosvoje pojmovanje demokracije, ki ga prakticirajo voditelji večine od njih. Drugi dan vrha naj bi se sestala predsednika držav, ki sta glede kršenja človekovih pravic in zatiranja vsakršne opozicije najbolj na očeh svetovne javnosti: ruski predsednik Vladimir Putin in njegov beloruski kolega Alekander Lukašenko. Pričakovati je nadaljevanje brezrezervne ruske podpore zadnjemu evropskemu diktatorju, kot Lukašenku pravijo na Zahodu, morebiti pa tudi podpis kakšnih sporazumov, ki bi pomagali povsem obubožani Belorusiji, ki je podobno kot njena velika sestra na udaru mednarodnih sankcij.
Prav na prvi dan vrha SND je sodišče prepovedalo delovanje najstarejše ruske skupine za človekove pravice Memorial.
Prav na prvi dan vrha SND je demokracija v Rusiji doživela nov udarec. Rusko vrhovno sodišče je namreč odredilo zaprtje Memoriala, najvidnejše in najstarejše skupine za človekove pravice v državi. Razlog za odločitev sodišča so kršitve obveznosti, ki izhajajo iz uvrstitve Memoriala med tako imenovane tuje agente. Oznaka označuje organizacije, ki prejemajo tuja sredstva in naj bi s tem delovala v nasprotju z interesi Rusije. Memorial so sicer že leta 1989 ustanovili sovjetski disidenti, vključno z Nobelovim nagrajencem za mir Andrejem Saharovom, in je veljal za nekakšen simbol postsovjetske demokratizacije. V minulih desetletjih je med drugim uspel zbrati obsežen arhiv zločinov iz časov nekdanje Sovjetske zveze, še posebej iz prevzgojnih taborišč oziroma gulagov, predvsem pa se je neumorno boril proti kršitvam človekovih pravic v Rusiji. Ves čas je sestavljal tudi seznam političnih zapornikov, na katerem so tudi predstavniki prepovedanih verskih manjšin in najglasnejši kritik Kremlja Aleksej Navalni.
