V obkoljenem Sarajevu je leta 1992 izgubila roko, ko jo je zadela granata, poslej bo, po nedeljskih parlamentarnih volitvah v Nemčiji, poslanka v nemškem zveznem parlamentu, tako se je obrnilo življenje Sarajevčanke Jasmine Hostert iz Stuttgarta.
Deset let je imela, ko ji je uspelo iz vojne z očetom pobegniti v Nemčijo, v Bonn. Ne da bi znala nemško, ne da bi kogarkoli poznala. To je bil začetek težke poti, sorodne številnim begunskim. Bodo ostali in zaživeli ali bo treba po boljše življenje naprej. Ostala je v Nemčiji, to je omogočal zakon, po katerem so travmatizirani lahko ostali. In se hitro integrirala prek šolskega sistema ter s pomočjo sošolcev. Več kot deset let je čakala na nemško državljanstvo.
"Kot otrok, medtem ko so se moji vrstniki igrali, sem sedela in brala in morala biti pozorna, če izide kak nov zakon - kaj bo pomenil zame," je povedala. Zgodaj je ugotovila, da politika še kako vpliva na njeno življenje.
Ve tudi, kako bi se politično angažirala v BiH. Njena agenda bi bila zadržati ljudi v državi, dovolj atraktivni, da jim ni treba misliti na selitev na lepše, in kjer sistem probleme rešuje, ne pa da jih zapleta.
S prvim priimkom, nenemškim, ji ni bilo lahko, je povedala. Kdor trdi, da prišleku, migrantu ni težko, laže, pravi. "Vedno sem bila tujec, migrant. Odkar imam nemški priimek, me dojemajo kot Nemko. Ljudje so tu in tam celo začudeni, pravijo, da ne opazijo, da nisem iz Nemčije. To me nervira. Da je tistim z migrantskim priimkom ali očitnim poreklom v Nemčiji težje."
