Titanik: Enajst hodov poslednje večerje

Kar je lahko bilo povedanega v zgodbi o najbolj znani ladji na svetu, je bilo. Nihče od tistih, ki so Titanik kdaj videli v živo, ne živi več. A zahvaljujoč tistim nekaj, ki se jih je rešilo z njegovega potapljajočega se krova, danes vemo, kako ledeno hladna je bila tista noč, ko so sanje o človeški nepremagljivosti pristale 3800 metrov globoko na morskem dnu. In da je na kristalno jasnem nočnem nebu žarelo na tisoče zvezd. Morda ste te dni na malih zaslonih spet ujeli tisti nepozabni film, ki je tudi 23 let kasneje enako ganljiv in impozanten, kot je bil ob premieri. Jasno, Leonardo DiCaprio in Kate Winslet nista nikoli plula na Titaniku niti nikoli ni bilo starke, ki bi v žepu skrivala več milijonov vreden modri diamant in ga 84 let kasneje vrgla v morje, prav tam, kjer je podhlajen do smrti potonil moški njenega življenja. To je le nekaj filmske romantike. A zgodba o Titaniku tudi brez Hollywooda ni nič manj ganljiva.

Ladja sanj počasi izginja

Zgodba o ladji sanj, kot so ji takrat pravili tisti, ki so se z njo odpravljali novemu življenju naproti, se je tragično končala pred 108 leti, v noči na 15. april 1912. Ladja, ki je veljala za nepotopljivo, je po trčenju v ledeno goro na poti iz Southamptona v New York izgubila boj z ledeno mrzlo vodo. Med valovi Atlantika je zmrznilo ali se kar takoj utopilo 1514 ljudi. Titanik je iz britanskega pristanišča Southampton na krstno plovbo proti New Yorku 10. aprila 1912 krenil poln ponosa. To je bila ladja velikih dimenzij - 269 metrov dolga, 28 metrov široka in 53 metrov visoka. Njena gradnja je stala deset milijonov dolarjev, kar bi danes pomenilo krepko čez 200 milijonov dolarjev. Približno 2220 potnikov, med katerimi so bili tudi Slovenci, je 14. aprila 1912, po še enem dnevu na odprtem morju, čakala jasna noč. Okoli 23.40 pa sta opazovalca na ladji pred seboj zagledala temen obris ledene gore. Le 37 sekund kasneje je ladja trčila vanjo.

Na Titaniku zaposlenih le 23 žensk

Kar ostaja, je nekaj impozantne statistike. Titanik je dnevno pokuril okoli 600 ton premoga, ki ga je v peči ročno zmetalo 176 kurjačev. Opremo ladje je navdihnila notranjost londonskega hotela Ritz. Ob turški savni, fitnesu in bazenu je ladja imela tudi svoj lastni časopis, ki se je imenoval Atlantic Daily Bulletin. Potnikom prvega razreda je bilo na voljo 20.000 steklenic piva, 1500 steklenic vina in 8000 cigar. Znamenito veliko stopnišče se je raztezalo čez kar sedem od desetih nadstropij ladje. V reševalne čolne bi sicer lahko spravili le tretjino potnikov, a tudi to je bilo več, kot so v tistem času zahtevali predpisi.