Niccolò Machiavelli je učitelj italijanske politike. Ne samo v slabem. Zagotovo v iskanju rešitev, ki so neobičajne, celo nemoralne, vendar opravičene z dosego določenih ciljev. In ni nujno, da so ti cilji slabi, zgrešeni. Nasprotno, običajno se že stoletja na ta način na ozemlju Italije rešujejo zapletena vprašanja; tista, ki so na prvi pogled videti nerešljiva. Temu pravimo makiavelizem.
Uporabil ga je predsednik Italijanske republike Sergio Mattarella, ko ga je v četrtek popoldne obiskal predsednik vlade Mario Draghi in mu sporočil, da odstopa. Ni mu, kot pišejo nekateri, ponudil odstopa. Odstopil je. In predsednik Mattarella ni, kot je običaj, predsedniku vlade v odstopu sporočil, naj gre v parlament preverit, ali še ima večino. Ne, njegov odstop je zavrnil. Kajti senat mu je z večino glasov potrdil zaupnico: Draghi je odstopil, ker senatorji koalicijske stranke Gibanja pet zvezd za zaupnico niso glasovali. Tudi niso glasovali proti. In senat je z veliko večino glasov potrdil zaupnico vladi ter dokončno potrdil odločbo, ki zagotavlja državljanom in podjetjem več kot 20 milijard evrov pomoči za premostitev trenutnega kriznega stanja, povezanega z vojno v Ukrajini.
Mario Draghi tako ni predsednik vlade v odstopu, ampak popolnoma opolnomočen premier. V sredo bo v parlamentu predstavil svoje stališče, sledilo bo glasovanje. Dotlej pa bo opravljal svojo funkcijo z vsemi pooblastili. V teh dneh bo v Alžiriji podpisal nov dogovor o dobavi plina Italiji.
Možnosti, da bi si Draghi premislil, so zelo majhne. Gospod ima skoraj 75 let, za seboj ima fantastično kariero, bil je v vrhu evropskih in svetovnih financ, mesto predsednika vlade je bil zanj zadnji izziv "dedka, ki je na razpolago državnim institucijam", kot je pred časom sam odgovoril na novinarsko vprašanje. Nobene volje nima, da bi se v prihodnjih šestih ali sedmih mesecih spopadal s prerivanjem strank svoje pisane koalicije, ki si pripravljajo startne pozicije za prihodnje volitve. Sam itak ne bo kandidiral, to je že povedal, in ne bo ustanavljal svoje stranke, kot so to naredili Romano Prodi, Lamberto Dini in Mario Monti s poskusi, ki so propadli na prvi volilni preizkušnji.
Skratka, Draghi ne potrebuje vlade. V tem skoraj poldrugem letu - za predsednika vlade je bil imenovan 13. februarja lani - je Italijo je pripeljal na zeleno vejo, učinkovito se je spoprijel s pandemijo, ukrajinsko krizo je obvladoval predvsem v dogovoru s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, v zunanji politiki je ob ukrajinski krizi Italijo jasno umestil v okvir EU in zveze Nato, dvignil je ugled Italije in obvladoval je pisano koalicijo, kakršne Italija še ni imela - in je verjetno še dolgo ne bo imela.
To bo verjetno povedal v sredo v parlamentu, seveda bo potrdil svoj odstop, potem bodo imeli besedo predstavniki strank. Na zatožni klopi bo predvsem Gibanje pet zvezd, sicer pa bo prepričevanje Draghija, naj ne vztraja pri odstopu, zelo težko. Komentatorji ocenjujejo, da so možnosti, da bi si Draghi premislil, zelo majhne, skoraj nične. Res pa je, da alternative ni: če Draghi ne ostane, gre Italija na predčasne volitve s perspektivo, da zmaga desnica. Dva meseca volilne kampanje in dejanskega brezvladja ob sedanjem stanju z naraščanjem pandemije, energetsko krizo in rastjo inflacije pa znata Italijo pripeljati na rob prepada.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
