Na sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije oziroma pred prizivnim senatom Mehanizma za mednarodna kazenska sodišča v Haagu je bil general Ratko Mladić dokončno obsojen za genocid in vojne zločine v Bosni in Hercegovini. Pritožbeno sodišče haaškega tribunala je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje iz leta 2017 in je ni v ničemer spreminjalo. Poveljniku vojske Republike Srbske je bila tako za pomor več kot osem tisoč muslimanov v Srebrenici julija 1995 ter za granatiranje in teroriziranje prebivalstva v Sarajevu in drugod v Bosni dosojena kazen dosmrtnega zapora. S tem je bil po šestindvajsetih letih od konca vojne in desetih letih, odkar je bil Mladić ujet v Srbiji, zaključen zadnji veliki sodni proces krvavega razpada Jugoslavije.
8372 Bošnjakov vseh starosti je umrlo v tridnevnem krvavem piru v Srebrenici
"Nikogar več nimam. Samo še Alaha"
V spominskem centru v Potočarih pri Srebrenici so prenos sojenja iz Haaga spremljale matere, žene, hčerke, ki so v tukajšnjem pokolu izgubile sinove, može in očete. "Sodišče je potrdilo, da je bil to, kar se nam je zgodilo, genocid. Ubili so mi moža in tri sinove. Uničili so me, nikogar več nimam. Imam samo še Alaha," nam je po razglasitvi sodbe povedala Nura Mustafić, domačinka iz Srebrenice. "Vsi tisti, ki Mladića še zdaj poveličujejo, naj danes sklonijo glavo. Ne daj, Bog, da se ponovi," pa je dejala Emina Bašić. Vojaki Republike Srbije so ji ubili moža, brate in več sorodnikov. "Trije mladi ljudje iz hiše, v kateri sem se rodila, so bili ubiti. Stari so bili osemnajst let," je povedala sredi pokopališča, na katerem stoji 8372 nišanov, belih muslimanskih nagrobnikov.
Bošnjaki v Srebrenici pravijo, da je sodba le delno zadoščenje za zločine, ki so bili storjeni nad njimi. Življenje preživelih, ki so se mnogo let po vojni vrnili na svoje domove, se nadaljuje v okolju, ki Bošnjake odklanja. Srebrenica leži na ozemlju Republike Srbske, ki je bila osnovana na genocidu, pravijo. Večer pred sodbo je bila v centru Bratunca, sosednjega mesta, kjer so se poboji muslimanov začeli že leta 1992, organizirana prireditev v podporo generalu Mladiću. Osrednji oder v mestu je bil prelepljen s sporočili, da genocida ni bilo.
V spominskem centru so pred razglasitvijo sodbe, kot odgovor na negiranje genocida, organizirali okroglo mizo, na kateri so nastopili preživeli iz srebreniškega pokola in njihovi otroci, danes mladi, izobraženi odrasli. Osrednje sporočilo pogovora je bilo, da je sodišče v Haagu v mnogih procesih, tudi v Mladićevem, zbralo ogromno dokazov o zločinih, ki jih ni več mogoče zanikati. "Pred petindvajsetimi leti nam ni nihče verjel. Nizozemski vojaki (bataljon Modrih čelad Združenih narodov, ki naj bi varoval bošnjaške begunce v Srebrenici, op. p.) nam niso verjeli, ko smo jim govorili, da bodo srbski vojaki vse pobili in da nas ne smejo prepustiti njim. Danes vsi vedo, da smo imeli prav. Na naši strani so analize DNK (iz kosti najdenih preminulih, op. p.) in forenzična znanost. Na drugi strani so mitomanija in gusle," je dejal direktor spominskega centra Emir Suljagić. "O tem se ne da pogovarjati. Pogovarjamo se lahko samo o dejstvih."
Mirela Osmanović, diplomirana pravnica, rojena dve leti po koncu vojne v Bosni in Hercegovini, je prepričana, da se morajo generacije, ki šele prihajajo, soočiti z resnico o zločinih v Bosni in Hercegovini. "Danes imamo razvite računalniške aplikacije, ki natančno povedo, koliko ljudi je pokopanih, koliko jih še iščejo ... Mladi lahko uporabljajo relevantne vire, tudi arhiv haaškega tribunala," je dejala.
Zaključna resnica
Tribunal bo po sodbi Mladiću izrekel še sodbi Jovici Stanišiću in Frenkiju Simatoviću, nekdanjima šefoma službe državne varnosti Srbije, ki ju tožilstvo bremeni, da sta organizirala paravojaške milice, med njimi tudi Arkanove Tigre in Škorpijone. Ta dva primera v Bosni omenjajo kot poslednji preizkusni kamen za mednarodnopravni sodni sistem. Potem bo tribunal v Haagu svoje delo po več kot četrt stoletja odmevnih procesov počasi zaključil.
Medtem pa v Bosni in Hercegovini še odkrivajo nove dokaze o zločinih. "Ravno danes je bilo odkrito novo grobišče pri Vlasenici," je dejal Murat Hurtić, vodja Inštituta za pogrešane osebe iz Tuzle. Hurtić že od leta 1996 sodeluje pri izkopavanjih kosti in oblačil iz grobnic, v katere so zločinci z bagri in tovornjaki prevažali trupla, da bi prikrili množične poboje. Dolgo je pripovedoval o stiskah, ki jih doživlja, kadar izkopava okostja otrok.
"Sodba Mladiću nam ne more vrniti naših najdražjih. A odslej ne bo nihče več mogel reči, da se ni zgodilo," je, potem ko je ugasnil veliki video ekran s podobo poraženega generala, dejal Srebreničan Nedžad Avdić, eden redkih, ki so preživeli streljanje. Njegovo pričanje o poboju, iz katerega se je težko ranjen komaj rešil, je bilo uporabljeno tudi v Mladićevem procesu. "Upam, da smo priče pokola pripomogli k razkritju resnice," je dejal.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
