Nova dinamika globalne politike je v (raztegnjenem) predvolilnem času v kampanjo pripeljala vprašanje vloge Evropske unije v svetu in odnosa med državo in unijo v vprašanjih zunanje politike in varnosti. Tukaj pa se neposredna obravnava EU v kampanji in v programih političnih strank tudi skoraj ustavi. EU, ki ji mednarodna politika diktira dnevni red ne samo na varnostno-obrambnem področju, ampak tudi na neposredno povezanih vprašanjih zagotovitve blaginje za njene državljane – tudi za nas – in ohranjanja temeljnih vrednot, na katerih je zgrajeno miroljubno sobivanje na kontinentu, v kampanji in v programih slovenskih političnih strank ostaja zgolj selektivno navzoča. Ob že omenjenih vprašanjih zunanje politike in varnosti je v programih strank široko prisotno le še pridobivanje finančnih virov iz EU. Nasprotno pa je posebej opazna odsotnost opredelitve večine strank do konkretnih politik, katerih usmeritve slovenska politika v teh časih sooblikuje v Bruslju in s tem sooblikuje naš vsakdan in naš jutri. Ta odsotnost ni nova. Zato pa je nekaj novih nians razvidnih iz programov v odnosu do integracije same.
V tej analizi avtorji predstavimo, kaj lahko razberemo iz programov strank o njihovem odnosu do EU, kako se programi strank skladajo z njihovimi ali njim najbližjimi političnimi družinami na evropski ravni in pa kaj je torej možno pričakovati od posameznih možnih vladnih koalicij v odnosu do tem na dnevnem redu EU.
Koliko EU?
Prvo pomembno opažanje iz analize programov političnih strank pred parlamentarnimi volitvami je, da je odnos do EU povezan s strankarsko ideologijo. Bolj progresivne (leve) stranke imajo bolj pozitiven, bolj konservativne (desne) stranke bolj negativen odnos do poglabljanja in širjenja integracije. Opažanje kaže na razliko v primerjavi s programi strank v prejšnjem desetletju, ko je bil odnos namesto "poševnici" bolj podoben črki "U": bolj skrajno leve in bolj skrajno desne stranke so bile bolj skeptične do integracije, sicer pogosto iz različnih razlogov (na levi iz ekonomskih razlogov, na desni zaradi migracij) in so zagovarjale večjo vlogo nacionalne države, medtem ko so bile bolj sredinske stranke bolj proevropsko naravnane. Klasična ideološka cepitev med levico in desnico, progresivnimi in konservativnimi silami, torej ponovno postaja bolj pomembna v primerjavi s cepitvijo med "globalisti" in "suverenisti". Eden izmed razlogov za to je večja vloga progresivnih tem, kot so podnebje, družba in socialni model ter demokracija za EU v času mandata Ursule von der Leyen.
Analiza programov pa ne glede na to še vedno kaže določene značilnosti črke "U" v obsegu pozornosti, ki je namenjen EU. Medtem ko program Levice in Vesne podpira popolno varnostno avtonomijo EU, kar je predlog, ki gre v smeri preoblikovanja EU v federacijo, je obseg pozornosti programa Levice in Vesne, namenjene EU, skromen. Nanaša se predvsem na podporo ambiciozni podnebni politiki, energetski varnosti, krepitvi socialnih pravic in demokracije. V nasprotju s tem je odnos SD in GS do EU bolj zmerno progresiven. Zagovarjajo krepitev posameznih politik in mehanizmov (skupne zunanje in varnostne ter obrambne politike, a še vedno v okviru Nata, energetsko-podnebne politike, pa tudi notranjega trga in širitev na Zahodni Balkan – SD, ter mehanizmov za zaščito pravne države in solidarnosti na področju migracij – GS). Programa SD in GS ("Vizija 2030") se večinoma nanašata na že obstoječe zakonodajne predloge in procese, na katere se navezujeta v različnih delih besedila, kar je lahko povezano z dejstvom, da gre za vladni stranki, delo resorjev pa je močno vpeto v delo na ravni EU. Iz programov teh dveh strank je razvidno, kako močno so razvojni cilji Slovenije odvisni od skupnih ukrepov in finančnih virov iz proračuna EU.
Podobno opažanje velja tudi za desni del političnega spektra, kjer program SDS (sprejet na 13. kongresu SDS, 24. 5. 2025) kot največje in uveljavljene stranke prav tako odraža pomembno vlogo EU in odvisnost slovenskih nacionalnih interesov in razvojnih ciljev od EU. Vendar pa SDS podpira poglabljanje EU samo na določenih področjih (varnost, v okviru Nata in ob tesnem sodelovanju z ZDA), medtem ko se zavzema za dosledno izpolnjevanje obstoječih pravil EU na drugih področjih (fiskalne zadeve) in manj povezovanja na tretjih (migracije, podnebje).
Slovenija je v EU ne glede na vladno koalicijo tradicionalno videna kot proevropska država z manjšim številom konkretnih interesov
Nekoliko presenetljiv je odnos do EU v programu bolj zmernih desnih strank – Demokratov in NSi-SLS-Fokus, ki EU v veliki meri vidijo kot okvir za krepitev konkurenčnosti in poslovnega okolja (omejevanje javnofinančne porabe, črpanje sredstev). Možnost za večjo enotnost vidijo v obstoječem stanju – odmiku od že obstoječih predlogov sprememb in skupnih pravil na novih temah (npr. migracije), ki povzročajo delitve.
Resnica je edina politična stranka, ki je za razmislek o članstvu Slovenije v EU. V svojem programu sicer govorijo o izkoriščanju EU za dostop do trgov in finančnih virov, a brez omejitev državnih pomoči, tržnih intervencij in trgovinskih dogovorov s tretjimi državami. Vprašanje je, ali bi druge države v "skupnosti suverenih držav" s suverenisti na čelu bile tako dobrohotne, da bi Slovenije zagotavljale vse te koristi.
Kakšna EU?
Za analizo podobnosti in razlik med programi slovenskih političnih strank in evropskih političnih strank/političnih skupin smo vzeli programe evropskih strank, ki so jih imele v letu 2024 za volitve v Evropski parlament. Resnica nima poslanca v EP, vendar je ideološko najbližja dvema skupinama: suverenistom (Europe of Sovereign Nations) in patriotom (Patriots). Druži jih suverenizem, zmerni so izraziti evroskepticizem, poudarek na omejevanju pristojnosti EU in povečanju moči nacionalnih držav; zanikanje podnebnih sprememb in/ali zavračanje zelenega novega dogovora; nižanje davkov, konservativna družinska in socialna politika.
Programi SDS, NSi, SLS in Fokus so skladni s programom EPP, ko gre za EU in Nato kot temelja političnega in varnostnega okvira, krepitev evropskega dela Nata ter povečanje financiranja oboroževanja. Skupni je poudarek na restriktivni migracijski politiki, glede javnofinančnega okvira in nižanja davkov ter usmerjanju socialne politike in politike trga dela na aktivacijo in družinsko politiko ter omejevanje dosega socialne države na zgolj tiste, ki naj bi to zares potrebovali.
Obstajata pa tudi dve točki, kjer se programa SDS ter NSi, SLS in Fokus pomembno razlikujeta od programa EPP. Prvič, v programih SDS ter NSi, SLS in Fokus najdemo izjemno malo poudarkov, če sploh kakšnega, glede zelenega prehoda in okoljevarstva, ki pa nastopa v programu EPP precej eksplicitno. Drugič, ne program SDS ne program NSi, SLS in Fokus ne postavljata v ospredje vprašanje vojne v Ukrajini, ki je ključna točka programa EPP.
Demokrati niso del nobene evropske politične skupine, a je njihov program najbolj skladen s programom EPP. Vsebuje vse ključne poudarke programa EPP za volitve v EP 2024: omejevanje migracij, pomoč Ukrajini, zeleni prehod s podporo zelenih tehnologij, restriktivna socialna država, aktivacija na trgu dela.
"Vizija 2030" GS tako kot program ALDE izpostavlja pomen gospodarske rasti in razvoja; razvoj digitalnih tehnologij; okvir trajnostnega razvoja na področju okoljskih politik; pomen večjih investicij v obrambo. V programu GS je v primerjavi s programom ALDE večji poudarek na socialnih vprašanjih; širitev unije pa oboji vidijo kot geopolitično pomembno za varnost Evrope.
SD ima najbolj skladen program s svojo evropsko politično skupino/stranko. Oba programa postavljata v ospredje pomen komplementarnosti EU in Nata, pomen strateške avtonomije EU, zeleni prehod, pomen dostopnih stanovanj, aktivacijo in model "družbene naložbe" (social investment model) na področju politik zaposlovanja in socialnih zadev, pomen sindikatov in socialnega dialoga. Pri širitvi EU v obeh programih najdemo primat širitve na Zahodni Balkan, vendar slovenski SD ne omenja vprašanja širitve EU na Ukrajino.
Levica in Vesna zagovarjata popolno varnostno avtonomijo EU od Nata v obliki "skupnega varnostnega obroča". V programu poudarjajo "umik Slovenije iz zveze Nato" in nadnacionalno na EU-ravni usklajeno obrambno delovanje. To je nekaj, kar ni bilo prisotno v programu evropske levice ne evropskih zelenih, kjer je v ospredju avtonomija držav članic na področju varnostne in zunanje politike. Sicer pa v obeh programih najdemo podobne zagovore zelenega prehoda, vprašanja inovacij na trgu dela v korist delavkam in delavcem ter tudi pomen miru.
Kakšna Slovenija v EU?
Slovenija je v EU ne glede na vladno koalicijo tradicionalno videna kot proevropska država z manjšim številom konkretnih interesov (recimo podpora državam Zahodnega Balkana pri približevanju EU), sicer pa kot zanesljiv člen proevropskih koalicij. V Svetu EU je v zakonodajnih postopkih v času članstva bila zgolj petkrat preglasovana (za primerjavo: Ciper trinajstkrat, Nemčija v istem obdobju enaintridesetkrat). Ali bi katera od (matematično) možnih povolilnih koalicij to spremenila in kako?
Trenutno je slovenski premier eden od petih članov liberalne politične skupine, medtem ko bi v primeru zmage desnosredinske koalicije slovenski premier še okrepil sedanjih deset članov EPP. Vendar kljub večji politizaciji evropske politike politične skupine niso edina razdelilna linija v Evropskem svetu. Države oziroma vlade se še vedno delijo glede na odnos do temeljnih zunanjepolitičnih vprašanj, pozicijo v odnosu do EU-proračuna ter na velikost in gospodarsko težo. Rezultat slovenskih volitev bo vplival zgolj na ideološko komponento, kjer bi levosredinska opcija bolj zagovarjala nadaljnjo integracijo na zunanjepolitičnem področju in sorodnih področjih, tudi v luči širitve unije, medtem ko bi druge možne koalicije pasivno podpirale širši konsenz v EU.
V Evropskem svetu sicer odločajo s soglasjem, a številčne premoči določene politične skupine ne gre zanikati, ko gre za splošne usmeritve in prioritete EU. V desetih konfiguracijah Sveta EU, kjer sedijo ministri iz koalicijskih strank vlad v državah članicah, je več pestrosti. Zaradi širokega razpona tematik v ospredje vstopa tudi več skupin podobno mislečih držav članic. Tradicionalne skupine, vezane na geografsko bližino, so ideološko ohlapne, zato pa odločne, kadar delijo skupne interese. Izjema je Višegrajska četverica, ki so jo diametralni odnosi članic do ruske agresije v Ukrajini paralizirali. Praznino, ki je nastala v srednji Evropi, zapolnjujejo različni formati, v katerih se združujejo in tekmujejo za primat države srednje Evrope ali države nekdanje avstroogrske monarhije. Ad hoc skupine, vezane na posamezne teme, so stabilne, z redkimi izjemami velikih obratov kakšne države (recimo Finska v odnosu do proračuna). Na dnevnem redu, razen zunanjepolitičnih in varnostno-obrambnih tem, srednjeročno odločanje v Svetu EU zaznamujejo zakonodajni predlogi, ki odražajo prioritete, ki jih je Evropski svet sprejel leta 2024 in jih Komisija konkretizira na osnovi političnih smernic svoje predsednice. Več kot polovico vseh napovedanih zakonodajnih predlogov predstavljajo ukrepi za krepitev konkurenčnosti EU in spodbujanje podnebne nevtralnosti ob hkratni podpori industriji (spodbujanje inovacij in čiste industrije, poglabljanje digitalnega prehoda, dokončanje enotnega trga).
Ponovni mandat levosredinski koaliciji bi pomenil nadaljevanje politike podpore tem usmeritvam, medtem ko bi druge možne koalicije imele manj jasna stališča, pa vendar bi podpirale večinske usmeritve, z nekaj zadržanosti na področju ukrepov, ki spodbujajo zeleni prehod (ne pa na splošno pri okoljskih vprašanjih). Več razlik je med možnimi bodočimi koalicijami in znotraj njih je pričakovati razlike pri negospodarskih temah, kot so upravljanje migracij ter varovanje demokracije in pravne države, zagotavljanje pravične gospodarske rasti in socialne kohezije. Slednji temi sta pomembni za leve stranke, medtem ko bi GS podpirala skupni, solidarnostni način upravljanja migracij in aktivno podpirala ukrepe za zaščito demokracije in pravne države. Desnosredinska koalicija bi lahko nasprotovala zakonodajnim predlogom ali izvrševanju obstoječih pravil, prvenstveno na področju ukrepov za zaščito demokracije in civilne družbe, še posebno, če nastanejo trenja med institucijami EU in SDS ali njenimi partnerji (npr. če Orban ohrani oblast). Mešane koalicije pa bi pomenile težavno usklajevanje stališč in omejene možnosti za aktivno partnerstvo v ad hoc skupinah. Strinjale bi se kvečjemu o tem, da je treba zagotoviti denar iz evropskega proračuna. Ker je Slovenija blizu temu, da postane neto vplačnica v evropski proračun, bi vladna koalicija, ki proevropskost zgolj monetizira, zdrsela v evropsko politično nepomembnost.
* Izr. prof. dr. Sabina Lange, Center za diplomatske, mednarodnoekonomske in pravne študije FDV in mislišče Evropa misli (direktorica); izr. prof. dr. Marko Lovec, Center za mednarodne odnose FDV; doc. dr. Marko Hočevar, Center za politološke raziskave FDV.
