Tri leta po odmevnem primeru Hrvatice Mirele Čavajde se je ekipi hrvaške oddaje Preverjeno oglasila ženska, ki je doživela enako bolečo izkušnjo. Kljub zahtevni zdravstveni diagnozi in upravičenosti do medicinskega posega v svoji državi ni prejela pomoči, ki bi ji po zakonodaji morala biti zagotovljena.
Zapleti v nosečnosti so se pojavili v 19. tednu. Deset tednov, ki so sledili, je opisala kot neznosno obdobje čakanja, nenehnih pregledov, posvetov in odlašanja – obdobje agonije, negotovosti in psihičnega izčrpavanja, piše Dnevnik.hr.
Množični ugovori vesti
Zaradi hude fetalne anomalije v pozni nosečnosti je komisija v zagrebški Petrovi porodnišnici sicer odobrila prekinitev nosečnosti. Toda čeprav je bila odločitev formalno sprejeta, zanjo ni bilo izvajalca. Noben zdravnik na Hrvaškem ni bil pripravljen opraviti posega – bodisi zaradi pomanjkanja kadra bodisi zaradi množičnih ugovorov vesti, ki še naprej ohromljajo dostop do zdravstvenih storitev.
Le en zdravnik ji je iskreno svetoval: "Pojdite v Slovenijo."
S tem je postalo jasno, da bo morala pomoč, ki bi ji morala biti zagotovljena doma, poiskati v tujini.
Ženska je opisala tudi, kaj v praksi pomeni "prekinitev nosečnosti" v hrvaški bolnišnici: "To je za njih sprožen porod – ženska mora roditi otroka, ki morda ne bo preživel. In ob tem lahko doživi še dodatno travmo, če se otrok med porodom zaduši. Vprašala sem se: koliko še moram prestati? Naj res gledam, kako mi otrok umira v naročju?"
Ženske v najtežjih trenutkih
Njen primer odpira vprašanja o dostopnosti zdravstvene oskrbe, odgovornosti zdravstvenega sistema in posledicah ugovora vesti, ki ga pogosto nosijo prav najranljivejše – ženske v najtežjih življenjskih trenutkih.
Junakinja zgodbe se je na koncu morala odpraviti v Slovenijo, kjer je bila deležna oskrbe, ki bi jo po pravilih morala dobiti doma. Njena izkušnja pa opozarja, da se odmevni primeri preteklosti očitno ponavljajo, brez sistemskih sprememb, ki bi ženske zaščitile pred nepotrebnim trpljenjem.
