Primer se nanaša na 20 ljudi, ki so tožili italijansko vlado zaradi ukrepov za zajezitev pandemije, sprejetih leta 2020. Izpodbijali so celotno legitimnost zakonodaje za obvladovanje covida-19, začenši z razglasitvijo izrednega stanja v državi 31. januarja 2020.
Tožniki trdijo, da so bili v zvezi z obvladovanjem pandemije prisiljeni v nezaželeno ravnanje, od katerega niso imeli koristi.
Mirovni sodnik, ki v Italiji odloča o manj pomembnih civilnih zadevah, je odločil, da pravica do zdravja nima prednosti pred drugimi temeljnimi pravicami in da so nekateri vidiki učinkov zakonov o izrednih razmerah zaskrbljujoči. Med drugim je dejal, da so se bili ljudje prisiljeni cepiti z eksperimentalnimi ali drugimi zdravili, ki niso bila dokončno odobrena.
Navedel je še vrsto podatkov, ki kažejo, da je bilo v državah, kjer zaradi pandemije niso omejevali gibanja, širjenje okužb manjše, prav tako umrljivost. Tožniki so glede na razsodbo upravičeni do po 10 evrov odškodnine za moralno škodo.
Italija, prva država na Zahodu, kjer je izbruhnil covid-19, je med pandemijo plačala visoko ceno. Kot prva v Evropi je italijanska vlada začela zapirati velike dele dežel Lombardija in Benečija (Veneto) v upanju, da bo zajezila širjenje bolezni.
Tedanji premier Giuseppe Conte je 9. marca 2020 odredil omejitve gibanja po vsej državi, kar je bil takrat ukrep brez primere. 59 milijonov Italijanov je moralo dva meseca ostati doma. Gospodarstvo se je z izjemo nekaj ključnih sektorjev ustavilo. Stroge ukrepe so nekoliko omilili šele 4. maja 2020, nekateri pa so veljali do konca leta 2021.
