Mariborčanka, ki tedensko migrira na Dunaj: Ko je boljše biti negativen kot pozitiven

Naša sogovornica je tako imenovana tedenska migrantka med Slovenijo in Avstrijo. Konec minulega tedna se je Mariborčanka Barbka Sršen iz Slovenije vrnila na delo na Dunaj, kjer dela od doma v eni od avstrijskih bank. A ob prestopu meje v Šentilju so ji avstrijski obmejni organi naročili, da mora po prihodu na Dunaj zavoljo epidemije z novim koronavirusom v samoizolacijo na domu za naslednjih štirinajst dni.

Prostovoljni mus

"Temu bi se mogla izogniti, če bi seveda imela potrdilo, da sem bila na testu za koronavirus negativna, certifikat pa ne bi smel biti starejši od štirih dni. Seveda v Sloveniji ne moreš kar tako oditi na ta test, sploh če nimaš nobenih bolezenskih znakov. Zato sem pač morala v samoizolacijo. Ob tem mi je avstrijski obmejni policist v podpis ponudil papir z izjavo, da grem v domačo karanteno na prijavljenem naslovu v Avstriji prostovoljno. Med to prostovoljno 'mus' samoizolacijo ti je prepovedano iti iz stanovanja, ne smeš ne v trgovino ne na sprehod, niti ne samo na zrak za nekaj minut. To je veliko strožji ukrep kakor zgolj držanje fizične distance od drugih. Samoizolacijo lahko prekineš le, če greš na testiranje in si na njem negativen," je vsaj nekaj pozitivnega Sršenova razbrala iz podpisanega papirja, na katerem pa ni bilo nobenih dodatnih pojasnil ali pa morda kontaktov, stikov, kako to izvesti.
Naj ob tem dodamo, da dnevni migranti, torej delavci iz Slovenije, ki se po službi vsak dan vrnejo iz Avstrije v Slovenijo, nimajo obveze predložiti certifikat o negativnem testu, kaj šele, da bi morali v samoizolacijo za dva tedna, sploh pa ne doma v Sloveniji. Imajo sicer potrdilo avstrijskega delodajalca. Če torej izjave ne bi podpisala, je verjetno ne bi spustili v Avstrijo, pa čeprav ima tudi Sršenova potrdilo delodajalca. To policista ne bi zanimalo, kakor tudi ne, da ima njen avto dunajsko registracijo in ona stalno prebivališče prijavljeno na Dunaju.

Dva laboratorija, dva testa

Po prihodu na Dunaj je Barbka Sršen malce pobrskala po spletu in v avstrijski prestolnici odkrila dva laboratorija, ki izvajata teste na koronavirus: "Tudi testa sta dva različna. Prvi serološki in stane 70 evrov, vendar na rezultate čakaš spet 14 dni, čeprav po njem lahko celo ugotovijo, ali si nemara bolezen covid-19, ki jo povzroča novi virus, že prebolel. Drugi je bris žrela, ki ga pa opraviš sam. Je mnogo hitrejši, saj na rezultate čakaš v najboljšem primeru le dva dni. Toda ta test je dražji, od 120 do 180 evrov." Mariborčanka je sprva razmišljala, da bi ji po hitrejši test v laboratorij skočila prijateljica, a si je slednja potem premislila, ker se je zbala nazaj v laboratorij nesti še bris. Kaj, če je ta kljub vsemu okužen, kajneda?
Zato je Barbka Sršen v ponedeljek sama vzela pot pod noge oziroma avto in se odpeljala do laboratorija. Še zdaj ji ni najbolj jasno, kaj bi se zgodilo, če bi jo ravno v tistem času preverjali, ali je doma, in ali bi bila pot v laboratorij opravičljiv razlog za to umanjkanje. "Ko sem prišla pred laboratorij, se je pred njim vila dolga vrsta ljudi, kljub temu da so mi predhodno po telefonu na uro naročili, kdaj naj pridem. Bili so starejši, mlajši, nosečnice, tisti, ki so rabili test zaradi službe ali zavoljo potovanja, do tistih, ki so menili, da so covid-19 že preboleli. Vse sorte. Zanimanje za testiranje je izjemno in nekje sem izvedela, da v tem laboratoriju opravijo od 500 do 600 testov na dan. Čakala sem debelih 40 minut, da so mi izročili dve epruveti s pokrovom in palčko, podobno tisti za čiščenje ušes, vendar daljšo. Vse v plastični vrečki z zadrgo. Bris sem opravila kar v avtu. Po priloženih navodilih z opisom in z nazornimi slikami sem s palčko popraskala globoko po žrelu. Pri tem se ne smeš dotakniti ne ustnic ne zob in ne jezika, vmes pa ti gre že na bruhanje. Palčko sem nato namočila v reagent v eni od epruvet, vse zaprla z zadrgo in odnesla nazaj v laboratorij. Vsaj pri predaji brisa ni bilo čakanja. Oziroma se je tisti hip, ob predaji, začelo najmanj 48-urno čakanje in upanje na negativi izid. Še prej pa seveda hitro spet domov, da me ne prehiti večtisočevrska kazen," Barbka Sršen pripoveduje o medicinski antikarantenski pustolovščini, pri kateri je boljše biti negativen kot pozitiven.

Dve možnosti

Po znanem izidu testiranja si lahko torej pozitiven ali pa negativen. Testov menda ne izgubljajo, tako da tretje možnosti ni. Če si pozitiven in nimaš nekih hujših simptomov bolezni, pač vzdržiš karanteno do konca in počakaš, da mine. Hrano in druge potrebščine ti lahko - brez stikov seveda - prinašajo sosedje ali prijatelji, morda prostovoljci iz humanitarnih organizacij. Če se ti vmes bolezensko stanje poslabša ali če pripadaš ranljivi skupini, pokličeš na vročo točko in te odpeljejo v bolnišnico, vendar sosedov o tem nihče ne obvešča.
Če si pa negativen, o tem obvestiš zdravstveni urad, da ti dovolijo prekiniti samoizolacijo oziroma karanteno. "In po tem smeš spet ne le na zrak, ampak tudi na rekreacijo in v trgovino sam," zaključi sogovornica z Dunaja.