Nemčija je po dobrem letu vlade konservativca Friedricha Merza v resni politični in gospodarski krizi. Velika koalicija med CDU in SPD, tradicionalnima rivaloma, je krhka. Petinosemdeset odstotkov Nemcev ni zadovoljnih z delom kanclerja, 40 odstotkov jih meni, da koalicija ne bo zdržala štiriletnega mandata. Merzeva CDU po zadnji anketi za sedem odstotnih točk zaostaja za skrajno desno AfD. Vlada napovedanih reform ni izvedla, potrdila pa je več sto milijard vreden infrastrukturni sklad. Dodatno je Merzevo kanclerjevanje otežil spor z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. Ker ga je Merz kritziral, je Trump ukazal umik ameriških vojakov iz Nemčije in zagrozil s carinami. Na mednarodnem parketu Nemčija kljub kritikam Trumpovih vojnih pohodov še zmeraj strogo sledi Zahodni agendi - torej podpira Ukrajino in Izrael. Neomajna podpora slednjemu je predmet polemik in največjih kritik Nemčije.
Medtem ko izraelski minister, sionistični skrajnež Itamar Ben-Gvir slavi uvedbo smrtne kazni za Palestince in ponižuje zvezane in klečeče aktiviste iz flotilje, se Nemčija še zmeraj spreneveda in le prijazno izraža zaskrbljenost. Če je znorela celo italijanska premierka Giorgia Meloni, ki je vselej imela potrpljenje in razumevanje za grozodejstva Izraela, in sporočila, da je dovolj, Merz očitno še vedno meni, da Izrael opravlja umazano delo za ves svet, kakor je poimenoval genocid v Gazi. Nemčija je namreč za ZDA drugi največji dobavitelj orožja Izraelu, s katerim ta pobija Palestince. Čeprav Merz zanika genocid v Gazi, so mu izraelski politiki, ker je nasprotoval želji po priključitvi Zahodnega brega, zabrusili, naj se jim raje pokloni in tisočkrat opraviči, kot pa jim pridiga.
Nemčija je drugi največji dobavitelj orožja Izraelu
Gre za neverjetni začarani krog. Nemčija zaradi zgodovinske krivice pač brezpogojno podpira Izrael, ne glede na barvo vladne koalicije. Izrael pa to s pridom izkorišča in (vsaj posredno) generira nemško zunanjo politiko. Podobno je z ZDA. Nekdanji agent Cie in žvižgač John Kiriakou je nedavno izjavil: "Vsak izraelski premier doslej je vsakega ameriškega predsednika prosil, naj bombardira Iran, Trump je pač prvi, ki je na to pristal."
Nazaj v Nemčijo. Glede rekordne, skoraj 30-odstotne podpore AfD na nacionalni ravni je pravo vprašanje, zakaj se ljudje zatekajo k skrajnim političnim opcijam. Razlogi v Nemčiji, kjer ima AfD zaradi zgodovine še toliko bolj negativen prizvok, so podobni kot drugod po Evropi in svetu. Migracije, gospodarska kriza, nezaupanje v tradicionalne stranke, antisistemskost. Vse to za AfD drži, toda treba je pogledati še zgodovinske razloge.
Stranka, ki jo vodita Alice Weidel in Tino Chrupalla, ima najvišjo podporo v deželah na vzhodu Nemčije, na ozemlju nekdanje DDR. Ponekod podpora presega tudi 40 odstotkov. To si lahko razlagamo z dejstvom, da delavski razred ne voli več tradicionalno levo, ampak skrajno desno. Oziroma ga socialdemokratske stranke ne znajo več nagovoriti. Iz analiz izhaja, da se Vzhodni Nemci čutijo gospodarsko zapostavljene, ne zaupajo institucijam in so skeptični do elit v Berlinu. Analitiki opozarjajo, da na vzhodu AfD ni več protestna opcija, ampak postaja neke vrste ljudska stranka. Zaenkrat imajo nemške stranke do AfD požarni zid, toda Merz ga je že kdaj podrl, ko je CDU glasovala v sozvočju AfD.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
