Dosegla nas je pretresljiva novica: Zuri, stara komaj devet let, je umrla sama v bolniški sobi v Kairu, brez možnosti, da bi se poslovila od svoje mame. Sredi kaosa neuspešne ponovne združitve družine je pet njenih bratov in sester ostalo samih, da pokopljejo svojo sestro, medtem ko se njihova mama obupano bori, da bi jih pripeljala v Slovenijo, v želji, da bi ponovno združila svojo razdeljeno družino.
O Lindi in njenih otrocih
Linda je zapustila Gazo, ko je bila hčerka Waad, takrat stara 8 let, poškodovana v eksploziji bombe. V Slovenijo sta prišli na rehabilitacijo. Waad, zdaj stara 10 let, je na invalidskem vozičku. Dobili sta status begunke, a se nista mogla več vrniti v Kairo, kjer so njeni ostali otroci. Te dni je v Egiptu v bolnišnici umrla njena 9-letna hči Zuri, a je Linda ne more niti dostojno pokopati. Računala je na pomoč slovenskih oblasti, a zaman.
Zdaj, ko je Zuri umrla, je v Egiptu pet njenih otrok. Vsi so bili evakuirani, ker so bili različno hudo poškodovani v bombnem napadu. Z njimi je sestra, ki je bila ob napadu stara 16 let. Tudi ona je bila poškodovana, še vedno potrebuje operacijo notranjih organov. Otroci nimajo potnih listov. Slovenska država, ki je sprejela Lindo in Waad, jih zahteva. Edini način, da bi jih pridobili, bi bila pot v Ramalo, kar pa je trenutno nemogoče.
V trenutku obupa smo prosili slovensko vlado za pomoč, upajoč na rešilno vrv, ki pa je ni bilo. Tragično je, da je zdaj prepozno. Zuri je že izgubila življenje, kar poudarja bolečo realnost, s katero se v tem dolgotrajnem konfliktu sooča vse preveč otrok.
V zadnjih mesecih je Linda, Zuriina mama, utrpela nepredstavljive izgube. Soočila se je s smrtjo dveh bratov, sestre in nečakinje, ki je v eksploziji, ki je terjala življenja tudi njenih dveh otrok in moža, izgubila vid. Iz Evrope se je neusmiljeno borila, da bi svoje preostale otroke pripeljala iz Egipta v Slovenijo, kjer je pridobila status begunca zase in svojo hčerko Waad, ki je prišla v Slovenijo na zdravljenje po tem, ko je bila poškodovana v eksploziji bombe. Linda je zaprosila za združitev družine za svojih šest preostalih otrok, ki so ostali v Kairu, vendar je zaradi birokratske brezbrižnosti, s katero se je srečala, njena prošnja ostala neuslišana.
Kljub njenim neusmiljenim prizadevanjem je malo verjetno, da bo vseh šest otrok prišlo k njej v Slovenijo. V najboljšem primeru jih bo prišlo le pet, vendar je med mučnim čakanjem na to ključno združitev – ki temelji na načelu zaščite in najboljših interesov otroka – ena izgubila življenje, preden so bili potrebni dokumenti odobreni. Lindin boj ganljivo ponazarja srce parajočo realnost, s katero se soočajo številne družine, razdeljene zaradi konflikta, ki se v obupu borijo za kanček upanja.
Načelo ponovne združitve zajema varen, načrtovan in pravočasen proces, katerega cilj je ponovna združitev posameznikov, ki so bili ločeni, pri čemer se osredotoča predvsem na pomembno vez med otrokom in njegovimi starši. To načelo temelji na pravici otroka do družinskega življenja in si prizadeva zagotoviti najboljše možne rezultate za otroke v nujnih primerih. Vendar pa se, medtem ko se naše vlade ukvarjajo z birokratskimi postopki, tragično spregleda temeljna vrednota tega načela, saj se zaradi osredotočenosti na papirologijo zanemarja nujna potreba po ukrepanju v zvezi s temeljnimi pravicami družin, ki si prizadevajo za ponovno združitev.
Tragična smrt Zuri ni le statistika, je globoko boleč opomin na človeško ceno neukrepanja. Zuri in vse otroke, kot je ona, moramo počastiti tako, da presežemo birokratsko brezbrižnost in se usmerimo v smiselno ukrepanje. Nujno je, da od naših vlad zahtevamo odgovornost in sočutje ter jih pozivamo, naj dajo prednost ponovni združitvi družin v krizi, da tako zagotovijo, da zaradi pomanjkljivosti naših sistemov ne bomo izgubili še več otrok.
Ko razmišljamo o tej srce parajoči izgubi, se zavežimo, da bomo glas tistih, ki ne morejo več govoriti, in se zavzemamo za spremembe in podporo družinam, ki hrepenijo po tem, da bi bile skupaj v svetu, ki prepogosto zapira oči pred njihovim trpljenjem. Čas za ukrepanje je zdaj, to zahteva naša skupna človečnost. Ne smemo se ustaviti, dokler ne bomo zagotovili, da noben otrok ne bo več sam v bolniški sobi in da bo vsaka družina imela priložnost, da se ponovno združi, še posebej v najbolj obupnih trenutkih.
Widad Tamimi, italijanska pisateljica, palestinskih korenin
