"Genocid v Gazi v teh dneh dosega nove grozljive razsežnosti. Izraelska vojska je s tiho ali glasno podporo svojih zaveznic ubila že več kot 60 tisoč ljudi in večina od njih je bila civilistov. Več kot polovica vseh žrtev so ženske in otroci. Poleg njih je v tem velikem taborišču smrti še več kot sto tisoč ranjenih, med njimi so številni ostali brez udov, s težkimi opeklinami in travmami. Dva milijona ljudi, skoraj vse prebivalstvo Gaze, so razselili. V zadnjih tednih ljudje tam umirajo tudi zaradi lakote ali pod streli, ko v vrstah čakajo na hrano za preživetje. /.../
Kolumno pišem z upanjem, da jo bo Mojca Škrinjar prebrala in dogajanje v Gazi premislila s človeške plati in brez strankarske agende. Pred štirimi leti, ko je bila Mojca Škrinjar še poslanka v državnem zboru, je dejala: "Med letoma 1980 in 1991, še zlasti pa med 1980 in 1985, kot običajen državljan nisi dobil sadnega jogurta." Tisti, ki so živeli v tem obdobju, vedo, da izjava ni bila resnična, in so njeno avtorico hitro postavili na laž. Če pa je vanjo dejansko verjela in je to občutila kot velik osebni problem, si lahko skuša vsaj predstavljati, kako je v Gazi, kjer ni vode in osnovnih živil. Gaza je svet, v katerem ni praktično ničesar, kar ljudje potrebujejo za preživetje.
Že ko ugotavljamo, da bi se genocid lahko zgodil, kaj šele ko se ta izvaja, ljudje ne smemo molčati. Svoj glas moramo zastaviti za tiste, ki ga nimajo. Naša mala, prelepa država je bila v zadnjem letu in pol eden od takih glasov, ko je priznala Palestino, ko je podpirala sankcije za preprečitev genocida in nenazadnje s četrtkovo odločitvijo, da bo zaustavila vse trgovanje z orožjem z Izraelom. A mora in zmore več. Tudi mi vsi. S sporočili, da mora svet, čeprav ranjen in razdeljen, postati prostor človečnosti."
