Italijansko politiko pretresa kar nekaj afer. A to ni nič nenavadnega, kajti jeseni bodo v Italiji deželne volitve v petih deželah in je, kot običajno, povsod veliko vrenja. Ampak seveda ne gre samo za običajne prepire med strankami, ampak v polemike vstopajo tudi sodišča. V tem primeru gre za posebno sodišče za ministre. To sodišče je svojevrstno. Zakon določa, da v primeru, ko se pojavi ime člana vlade v preiskavi, pristojni sodnik preda zadevo posebnemu sodišču za ministre, ki ga sestavljajo sodniki, ki jih izžrebajo med vsemi sodniki, ki ustrezajo določenim pogojem. Gre torej za posebnost italijanske ureditve, ki naj bi zagotavljala večjo neodvisnost sodstva.
V drugi polovici januarja je prišel v Italijo libijski general Usama Almasri; v Torinu si je ogledal nogometno tekmo, nato prespal v hotelu. Kot običajno, je hotelir še isti večer javil policiji imena vseh gostov, policisti pa so ugotovili, da je za Almasrija mednarodno kazensko sodišče izdalo zaporni nalog. Almasri naj bi bil ključna osebnost pri zatiranju beguncev v libijskih taboriščih, obtožujejo ga mučenja, posilstev in tudi umorov, celo umorov otrok. Italijanska vlada pa ga ni izročila mednarodnemu sodišču, vendar ga je z vladnim letalom prepeljala v Libijo, kjer so ga sprejeli kot junaka.
Zadeva je imela vrsto posledic, med temi oster nastop opozicije, ki je seveda zastopala stališče, da bi morala vlada Almasrija predati mednarodnemu sodišču. Bilo je veliko polemik, burna razprava v parlamentu, posegli pa so tudi organi pregona, ki so ovadili predsednico vlade Giorgio Meloni, ministra za pravosodje Carla Nordia, notranjega ministra Mattea Piantedosija in državnega sekretarja Alfreda Mantovanija. Minilo je nekaj mesecev in v ponedeljek, 4. avgusta, je sodišče za ministre potrdilo obtožnico za Nordia, Piantedosija in Mantovanija, ne pa za Melonijevo, češ da ni soodločala o vrnitvi Almasrija v Libijo.
To pa je predsednico vlade zelo razburilo. Medijem je poslala izjavo, v kateri zagotavlja, da je bila vključena v postopek, ki se je iztekel s poletom vladnega letala v Libijo. Videti je bila zelo jezna in zahtevala, da sodišče prekliče izbris njenega imena iz seznama osumljencev, češ da je kot predsednica vlade soodločala o vseh ukrepih v zvezi z Almasrijem.
Tu je treba pojasniti, da ima Italija z Libijo veliko odnosov, ker libijske oblasti dejansko zadržujejo begunce v nečloveških pogojih v taboriščih ter jim preprečujejo, da bi nadaljevali pot v Evropo. Skratka, Libija opravlja umazane posle za Italijo in Almasri je bil v tem postopku ključna osebnost. Če bi ga Italija izročila mednarodnemu sodišču, bi tvegala, da Libija sprosti potovanja beguncev v Italijo.
Bo torej Melonijeva sedela na zatožni klopi ob svojih ministrih? Seveda ne, kajti verjetnost, da bi do sodne obravnave sploh prišlo, je minimalna; pravzaprav ne obstaja, kajti za tak postopek mora parlament prižgati zeleno luč, vladna koalicija pa ima v obeh vejah parlamenta večino. Pa tudi malo verjetno je, da bi sodišče zdaj na seznam osumljencev dodalo tudi predsednico vlade. Predsednica vlade je zadevo izkoristila za propagando: javnosti je pokazala, da ščiti svoje ministre. Skratka, veliko hrupa za nič, ampak italijanska javnost hrupu zelo rada prisluhne.
