Bojan Tomažič
Vladimir Prica je slikar, ki je leta 1991 iz Hrvaške odšel v Srbijo. "Bilo je tako, kot da te potisnejo iz avtobusa, vstopiš v drugega, za katerega ne veš, kam pelje, potem izstopiš na neznani postaji in čakaš tretji avtobus za kamorkoli, nazadnje se utrujen odločiš nekje ostati," opiše odhod tja, kjer je prej bil samo enkrat, na osnovnošolski ekskurziji.
Živel je čarobnost, ki jo je ponujalo sobivanje različnih ljudi v skupni državi. "Ko so jo sebični bedaki ukinili, nismo bogatejši, kot bi bili, če bi bilo več pameti in ne bi bilo vojne." Zaveda se, da se današnje generacije šolarjev o Jugoslaviji učijo kot o pošasti, ki je jedla svoje otroke, da je bila umetna tvorba in da si jugonostalgik, če rečeš, da ni bilo tako. "Tudi tako, kot je, je dobro, samo, da se ne vojskujemo," reče, samo 30 let po tem bi že lahko začeli normalno živeti, ker imamo vsi ljudje na Zemlji tehnično identično prihodnost. "Planet nas bo recikliral. Preostalo je stvar vere in ne verjamem, da bogu nekaj pomeni Srb, Slovenec, Hrvat ali katerikoli drugi pridevnik, ki smo si ga pripeli skozi zgodovino."
Človek svoj obstoj osmisli ali onesmisli z delom, ampak najpomembnejše je biti dober človek, to je bistveno. Za primer, če tega rajnki Jugoslovani kmalu ne bi bili sposobni dojeti, je v maniri risanja non-paperjev tudi sam narisal zemljevid z novimi mejami. "Prepričan sem, da bodo z njim vsi zadovoljni." Tudi mi Slovenci, ki smo, tako reče, Jugoslavijo ustrelili v nogo in jo Titu odrezali, da nista mogla hoditi.
Celoten pogovor si lahko preberete v jutrišnji izdaji Večera v nedeljo.
