Zimske olimpijske igre v Italiji se bližajo koncu in čas je za prve obračune, ki pa niso zelo pozitivni. Čeprav je na ekranih vselej videti veliko obiskovalcev, je dejstvo, da tribune niso polne in so se morali organizatorji že pri otvoritveni slovesnosti zelo potruditi, da so televizijski publiki prikazali videz velikega navdušenja. Tako so tik pred otvoritveno slovesnostjo razporedili mesta, da so zapolnili tisti del tribune, ki ga je videlo televizijsko občinstvo. Tako so obiskovalce, ki so kupili vstopnico D-kategorije (260 evrov), v zadnjem trenutku premestili na "uglednejšo" tribuno, kjer so vstopnice stale 700 evrov.
To je izpadlo kot norčevanje iz ljudi, ki so si pred časom zagotovili mesto na tribuni in plačali polno ceno. V prizadevanju, da bi preprečili katastrofo, so organizatorji v zadnjih dveh tednih pred otvoritvijo ponujali tudi do 50-odstotne popuste, za prostovoljce, ki so sodelovali pri igrah, in njihove družinske člane pa tudi vstopnice po 26 evrov, to je z 90-odstotnim popustom. Tistim, ki so si nabavili vstopnice v predprodaji, torej po polni ceni, in so seveda protestirali, so organizatorji odgovorili lahkotno. "Milano-Cortina 2026 sprejema tržne ukrepe glede na organizacijske tržne potrebe."
Glede posameznih tekem je bil velik problem predvsem težko dostopna Cortina d'Ampezzo. Obiskovalci so morali parkirati nekaj deset kilometrov daleč, cene parkirišč ponekod stanejo tudi 40 evrov, in nato nadaljevati pot z avtobusi. Vozovnice so drage, deset evrov tudi za kratke razdalje. Pritožujejo se tudi podjetniki v Cortini. Hoteli so sicer zasedeni, vse ostalo pa nekako stoji. Trgovine s smučarsko opremo so prazne. Športniki so opremo prinesli s seboj, "navadnih" turistov pa ni.
Vse to odvrača gledalce. Na smučiščih je od 10 do 25 odstotkov vstopnic neprodanih, kar vpliva tudi na športnike. Italijanska smučarka Sofia Goggia (zadnja nosilka olimpijske bakle v Cortini in bronasta kolajna v smuku) je dejala. da je na tekmah svetovnega pokala drugačno vzdušje, da z vsemi ovirami ni lahko priti na smučišča in da je cena vstopnic previsoka, kar odvrača gledalce. Na ženskem smuku je bilo deset odstotkov mest nezasedenih, za nekatere druge tekme pa celo 25 odstotkov: prodanih vsega 2729 vstopnic od skupnih 3691 mest. In Goggia dodaja, da si je tekmo svetovnega pokala v Trbižu ogledalo med 4000 in 5000 ljudi. Za nekatere panoge, denimo curling, so dvorane delno zapolnili šolarji, ki so se tega veselili, ker jim ni bilo treba sedeti v šolskih klopeh, so pa televizijski snemalci zelo pazili, da se omejijo na tekmovalce in ne prikazujejo tribun.
Pritožuje se celo Evelina Cristillin, podpredsednica organizacijskega odbora olimpijskih iger, gospa z dolgoletnimi izkušnjami, saj je bila predsednica organizacijska odbora ZOI v Torinu. Povedala je, da je nečaku podarila dve vstopnici za moški slalom v Bormiu in je za vstopnici ter dve prenočitvi odštela 6500 evrov. Glede samih iger skuša biti vljudna. Izhaja iz izkušenj, ki so jih imeli v Torinu, kjer so olimpijske igre dejansko prispevale k spremenjeni podobi mesta in je bila pravzaprav edina slaba investicija steza za bob - "okoljska katastrofa", kot je dejala in pojasnila, da so takrat hoteli bob in sankanje preseliti v Francijo, a sta vlada in MOK to preprečila. Glede Cortine skuša biti prizanesljiva in se je omejila na "močan dvom" glede prihodnosti te strukture ter vljudno dodala, da upa, da se moti.
V Milanu teh težav seveda ni, vsa tekmovanja so dosegljiva s podzemno železnico, kljub temu pa pogosto televizijski snemalci ne morejo prikriti praznin mest na tribunah, celo ob prenosu tekmovanj v umetnostnem drsanju.
