(ANALIZA) Slovenski volivci bolj naklonjeni Kamali Harris: Zakaj ne bi bolj množično podprli Donalda Trumpa?

V raziskavi trženjsko-svetovalne in raziskovalne družbe Valicon so se vprašani Slovenci konec avgusta opredelili, da bi na predsedniškem stolčku ZDA po novembrskih volitvah raje videli Kamalo Harris. Zanjo se je v spletni anketi, ki je zajela 511 ljudi, starih od 18 do 75 let, opredelilo 43 odstotkov vprašanih. Donalda Trumpa bi izbralo 31 odstotkov zajetega vzorca, preostali se ne bi opredelili za nobenega od kandidatov. 

Pogled kandidatov na prihodnost zunanje politike ZDA je pomemben za prebivalce EU, tudi Slovenije. S čim lahko povežemo v anketi izkazane simpatije Slovencev do demokratske kandidatke? Bi EU in Sloveniji bolj koristila zmaga Trumpa ali Harrisove?

Profesor in dekan Fakultete za državne in evropske študije dr. Gorazd Justinek pojasni, da rezultati odražajo slovensko politično realnost, kjer je parlamentarno razmerje med levico (demokrati) in desnico (republikanci), če opredeljenost državljanov prevedemo in poenostavimo, podobno. Volivci bi v ZDA torej odločili podobno kot doma.

Temu pritrjujejo strokovnjaki Valicona. V raziskavi so podporo preverjali z dvema vprašanjema: prvo se je nanašalo na osebno izbiro ("koga bi raje videli na mestu predsednika"), drugo je to vprašanje postavilo v kontekst posledic za EU in Slovenijo v njej. "Rezultat na obe vprašanji je bil tako rekoč identičen," potrjuje Andraž Zorko, direktor družbe. Sklepati je mogoče, da vprašani ne razlikujejo med osebno naklonjenostjo in širšim družbenim kontekstom oziroma da se opredeljujejo skladno s svojim prevladujočim političnim nazorom na domačem parketu. 

Neodvisno od ideološke usmerjenosti je v idealnem scenariju razloge za opredelitev Slovencev iskati tudi v zunajpolitičnih programih obeh kandidatov. Izid novembrskih volitev bo vplival na varnostne in ekonomske odnose ZDA z EU in Slovenijo, kar vpliva na volilne preference.

Kakšno bo sodelovanje z Natom?

Vojna v Ukrajini in nestabilnost na Bližnjem vzhodu poudarjata pomen močnega Nata. Dr. Justinek opozarja, da bi Trumpovo ponovno predsedovanje, ki bi temeljilo na tako imenovani America First politični viziji, prineslo manj ameriške vpletenosti v evropsko varnost in bolj protekcionistično politiko do EU in širše.

Trditve, da ZDA pod njegovim vodstvom ne bodo branile nobene članice Nata, ki ne bo izpolnila dolgoletnega cilja, da za obrambo nameni dva odstotka svojega BDP, krepijo vprašanji, kako daleč je Donald Trump v oddaljevanju od Nata pripravljen iti in ali bi idejo, s katero se je spogledoval že v prvem mandatu, v drugem tudi uresničil. Če se bo oddaljevanje zgodilo, bodo na Sorboni izrečene besede Emmanuela Macrona, da "današnja Evropa lahko umre, če v njej ne bo enotnosti", preizkušene tudi v praksi. 

EU, ki ima desetkrat večji BDP kot Rusija (upoštevajoč stagnacijo, ki kaže, da naj bi se ruski BDP letos povečal za 2,6 odstotka, medtem ko se je napovedana rast gospodarstva evroobmočja zmanjšala z 1,2 odstotka na 0,9 odstotka) in od leta 2022 Ukrajini zagotavlja več pomoči kot ZDA, ima načeloma dovolj virov, da poskrbi zase – a v varnostnem smislu le ob pogoju, da bo vlagala tudi v obrambno pripravljenost in industrijo, pri čemer doslej ni bila ubrana. 

Trumpove kritike so do določene mere upravičene, saj nekatere članice Nata, vključno z ZDA, Veliko Britanijo, Poljsko, Finsko, Grčijo ter baltskimi državami, namenjajo več kot dva odstotka BDP za vojaško obrambo, medtem ko približno polovica članic, vključno s Slovenijo, Nemčijo, Francijo, Norveško, Španijo in Turčijo, za te namene troši manj.

Konkuriranje Rusiji brez ameriške podpore bi terjalo znatno povečanje evropskih vojaških izdatkov. Evropske države bi morale drastično zvišati davke ali zmanjšati financiranje socialnih programov, kar bi bilo politično nepriljubljeno. Analitiki napovedujejo, da bi bile Poljska in baltske države to ceno najverjetneje pripravljene plačati za ohranitev neodvisnosti, "druge pa bi morda raje popustile agresivni Rusiji, da ohranijo socialni mir".

Kamala Harris, ki je še na letošnji münchenski varnostni konferenci obsodila rusko invazijo na Ukrajino in zagotovila "neomajno zavezanost ZDA k 5. členu Nata o vzajemni obrambi", bi ob nastopu verjetno nadaljevala obstoječo politiko transatlantskega sodelovanja. "Po mnenju analitikov bi predsedovanje Harrisove v mnogih pogledih spominjalo na drugo Bidnovo administracijo. Nadaljevala bi močno podporo Natu in Ukrajini v boju proti Rusiji, kar je v ostrem nasprotju z obljubami nekdanjega predsednika Trumpa," nadaljuje dr. Justinek.

V odnosu do Ukrajine je Donald Trump napovedal takojšen zaključek vojne (kako, ni definiral), medtem ko se je v preteklih letih Harrisova večkrat srečala s predsednikom Zelenskim in tudi zastopala ZDA na transatlantskih srečanjih, zato je mogoče to pričakovati tudi v prihodnje, dodaja dr. Justinek. Kar se tiče konkretne denarne podpore Ukrajini  od ZDA, jasno tezo zapišejo analitiki pri Economist Intelligence Unit: "Pri Harrisovi si obetamo postopno zmanjševanje vojaške pomoči Ukrajini, ne pa ostrega zmanjšanja, da bi izsilili mirovna pogajanja, kar bi pričakovali pod Donaldom Trumpom." 

Na postopno znižanje podpore Ukrajini je računati tako pri enem kot pri drugem. Kratkoročno lahko od Kamale Harris pričakujemo nadaljevanje dosedanjih politik, medtem ko bi vrnitev Donalda Trumpa prinesla več sprememb. Ne glede na izid volitev v ZDA pa poročilo Maria Draghija, nekdanjega predsednika Evropske centralne banke in italijanske vlade, objavljeno 9. septembra, opozarja, da mora EU v prihodnje oblikovati bistveno drugačno vizijo. 

Čeprav Trump morda res ni tisto, kar unija potrebuje, tudi nadaljevanje obstoječega stanja vodi v (ekonomski) propad. 

Kaj bo z gospodarstvom

"EU je prišla do točke, ko bo morala brez ukrepanja ogroziti svojo blaginjo, okolje ali svobodo," je Draghi ob izidu poročila zapisal v članku za The Economist. EU se ni prilagodila modusu operandi ZDA in Kitajske, ki z uporabo protekcionizma danes varujeta svoja podjetja, in se upravičeno boji gospodarskih izgub ter tvega odvisnost od tujih dobavnih verig (v krizi bi lahko izgubili dostop do redkih elementov, denimo kovin, in naprednih tehnologij).

"Evropska unija mora v vsakem primeru in neodvisno od izida ameriških jesenskih volitev krepiti svojo strateško dimenzijo, vključno z zelenim prehodom, tehnološkim in regionalnim razvojem ter obrambno dimenzijo," potrdi dr. Matjaž Nahtigal, predstojnik Katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede.

Manjšati inovacijske vrzeli, ki zevajo med Ameriko in Evropo, bi morala biti prednostna naloga, četudi z morebitno zmago Kamale Harris v transatlantskih odnosih ohranja status quo.

Če je leta 1995 evropska produktivnost znašala 95 odstotkov ameriške, ta odstotek danes ne presega številke 80, kar velja pripisati predvsem temu, da Evropa ni uspela posvojiti digitalne revolucije in z njo povezanega povečanja produktivnosti. "Evropska podjetja so specializirana za zrele tehnologije, pri katerih so možnosti za preboj omejene," pravi Mario Draghi. Četudi inovacije obstajajo, se ne prenesejo v komercializacijo, inovativna podjetja, ki želijo povečati obseg, pa ovirajo nedosledni in omejevalni predpisi. Tudi ob vzponu umetne inteligence bo to problematično, saj bo njeno vključevanje v raznolike sektorje, tudi v obrambnega, kmalu ključno za ohranjanje konkurenčnosti EU.

Napovedane politike Donalda Trumpa bi prisilile EU v hitro odločanje o tem, kako se resno posvetiti svojemu razvoju. Čeprav bi strogi ukrepi pri teh vprašanjih lahko prinesli potreben zagon in pospešek, so bolj očitne njihove negativne posledice.

Trgovinske napetosti med ZDA in EU so se v času Trumpovega prvega mandata zaostrile in pustile posledice, ko so ZDA uvedle carine na evropsko blago. Ekonomisti predvidevajo, da bi se zaradi povečanja negotovosti glede trgovinske politike, zaradi katere se je industrijska proizvodnja v evroobmočju v obdobju 2018-19 zmanjšala za dva odstotka, BDP v evroobmočju ob novem nastopu Trumpa lahko zmanjšal za odstotek. Republikanec se je namreč zavezal, da bo uvedel splošno desetodstotno carino na ves uvoz iz ZDA, tudi iz Evrope. Negativni učinki negotovosti trgovinske politike bodo najočitnejši v Nemčiji, Italiji in na Finskem. 

Tudi prva dama ne pretehta

Vsaj kar se Donalda Trumpa tiče, velja pri napovedovanju vpliva izida volitev na EU ponoviti že večkrat slišano: njegovi nasprotniki pravijo, da naj ga jemljemo dobesedno in resno, republikanski volivci pa, da naj ga jemljemo resno, a ne dobesedno. 

Če lahko od Kamale Harris pričakujemo to, kar je izrekla (ali kar je izrekel Joe Biden), je pri Donaldu Trumpu možno, da bo sprejel ukrepe za zmanjšanje mednarodnega odtisa ZDA in izstop iz Nata, možno pa je tudi, da je bila pripomba le "vrinjena replika" na enem od številnih zborovanj, ki jih bo imel pred volitvami. Da to ni banalno opazovanje, potrjuje analiza njegovega govora, ki je pogosto zapolnjen s ponavljajočimi, brezpredmetnimi stavki. Trump pri govorih uporablja zelo omejen besedni zaklad, kar je opazno tudi v primerjavi z drugimi politiki. Analize kažejo, da je v razpravah leta 2020 za uporabo 1000 različnih besed moral izreči skupno okoli 6000 besed, medtem ko so Biden, Harrisova in Pence to mejo dosegli hitreje, med 4000 in 5000 skupno izrečenimi besedami.

"Določene razlike med kandidatoma nedvomno so, vendar na koncu pri zunanji politik ZDA vedno pretehtajo domači, torej ameriški interesi, kar rezultira v zelo pragmatičnih dejanjih ZDA do svojih partnerjev v tujini," povzame sogovornik dr. Justinek in o preferencah Slovencev, kot jih razkriva Valiconova raziskava, doda: "Zanimivo je sicer, da moment nekdanje prve dame Melanie Trump pri nas ne pretehta oziroma ne vpliva pomembneje."

Velik del pozornosti ameriške zunanje politike in delovanja je usmerjen na Pacifik in odnose med ZDA in Kitajsko, še poudarja dr. Nahtigal. "Glede gospodarskih, diplomatskih, tehnoloških in varnostnih vprašanj pacifiškega območja oba kandidata v kampanji tekmujeta, kdo bo pokazal večjo nepopustljivost do Kitajske," izpostavi. Te dni sicer poteka dialog vojaških predstavnikov ZDA in Kitajske na ekspertni ravni z namenom zmanjšanja napetosti, kar je dobrodošlo. "A do deeskalacije v Tajvanski ožini je še dolga pot, možnih zapletov in zaostritev v prihodnjih letih je veliko," je jasen sogovornik.

Če Biden predstavlja pragmatični realizem v mednarodni politiki, ostaja odprto vprašanje, koliko bi Kamala Harris predstavljala odmik na primer v smeri trdnejšega zagovarjanja človekovih pravic, pravic žensk, svobode medijev v odnosih do držav po svetu, koliko bi delovala nepopustljivo, da bi se izognila očitku o "šibki predsednici", in koliko pragmatično, analizo zaključi dr. Nahtigal. "Trump je s svojim delovanjem med letoma 2016 in 2020 predvidljiv v svoji nepredvidljivosti in nekonsistentnosti tudi v morebitnem prihodnjem predsedniškem mandatu."