Saša Britovšek
Kako je te dni v Portorožu?
Med tednom je še kar v redu, vikendi pa so strašni. Korona je naredila svoje in slovenski gostje so se nagnetli na obalo. Domačini nismo vajeni takšne gneče, tudi nekulturnega obnašanja ne. Italijanov, ki so bili naši najboljši gostje, letos ni, ostajajo Madžari. Avstrijci, Čehi. Ob tem pa je v vsej gneči treba paziti še na varnostne ukrepe, maske, razkuževanje … Nekako bom morali sprejeti, da je to naša nova vsakdanjost. A te dni Portorož ni tak, kot smo ga vajeni. Zato grem kar raje v Piran, če se mi zahoče mesta.
Doma ste iz Crikvenice, kdaj pa je Portorož postal vaš dom?
Leta 1976 smo se s fanti mojega takratnega benda iz Reke peljali na nastop v Portorož. Zaspal sem na poti in kolegi so me zbudili tik pred Portorožem. Ko sem odprl oči, sem zagledal tisti drevored, ki se iz Belvederja spušča proti Strunjanu. Nikoli ne bom pozabil tistih dreves. Rekel sem si: Tukaj bi pa živel! Temu so sledile mnoge zgodbe, bolj in manj pomembne, nekaj časa sem stanoval doma v Crikvenici, nekaj časa v Sloveniji. Bilo je leto 1980, sodeloval sem že s slovenskimi glasbeniki, ko sem nekega dne zagledal dekle v rdečih kavbojkah. Imela je kratko postrižene svetle lase in bila je doma iz Portoroža. Najina skupna zgodba traja odtlej.
Na odru sem našel sebe, tam doživim čudovite občutke.
“Vadi,” mi je rekel oče in pokazal na klavir. Njegove besede sem vzel zelo resno, ogromno sem presedel za klavirjem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
