Rastlina bi lahko postala simbol, ne urbanega vrtnarjenja, pač pa zmage življenja v neživljenjskih razmerah krutega mesta.
Vendar brez skrbne brige tudi ta samonikli paradižnik, morda češnjevec, ne bi bil preživel, saj bi ga zlomili bodisi neprevidni mimoidoči in kolesarji bodisi avtomobili in kombiji, ki pripeljejo pred bližnje skladišče. Zanj so zato od pomladi, ko so opazili tedaj še drobceno steblo, poskrbeli trije kuharji iz sosednjega gostinskega lokala Rožmarin. Jure Zelenik: "Poganjek je rasel in kmalu postal tako težak, da se je že prevešal. Pa sem ga ob strelovod zvezal z vrvico. In paradižnik je še kar rasel, zato smo ga morali privezati še dvakrat, saj je tudi obilno obrodil." Paradižnik so tudi zalivali in ga pleli.
Prešteli smo sadeže, kar 50 jih je. Razen dveh so na polovici novembra vsi še zeleni. "Da bi lahko vsi dozoreli, dobi rastlina na tem mestu premalo svetlobe, malce zjutraj od vzhajajočega sonca, sicer je obrnjena na sever in s treh strani obkrožena z zidovi," pove naslednji Rožmarinov kuhar in skrbnik paradižnika Nino Sovec. Zvemo še, da je na krepkem steblu enajst sadežev dozorelo in so jih že potrgali ter v gostilni z njimi obogatili dve porciji testenin.
Še tretji kuharski sogovornik Marko Keber navdušeno pristavi: "Za preostale bomo imeli ledeno trgatev, ne vinsko, temveč paradajzovo." Sovec ga dopolni: "Ta paradižnik morda ne bo za solato, bo morda dober za mezgo!"
