Romanja so poznana v vseh verskih tradicijah. Krščanstvo je poznalo najprej spokorna romanja, pri katerih je bilo dolgo potovanje iz verskih razlogov oblika pokore za storjene najhujše prestopke. Kasneje se je iz tega razvila navada, da so se ljudje zaobljubili obiskati določen posvečeni kraj bodisi v priprošnjo ali v zahvalo. Glavni in znani cilji romarjev so bili Jeruzalem, Rim in Santiago de Compostela. Ker pa vsi verniki niso imeli možnosti za tako dolga romanja, so se začele graditi lokalne, krajše in dostopnejše božje poti. Za vse je značilna bolj ali manj dolga pot, ob kateri je več različnih kapel, zgrajenih na razglednih točkah, kar daje še posebno prijeten vtis. Po navadi skupno s cerkvijo na koncu poti predstavljajo skrivnosti rožnega venca ali križev pot. V naših krajih so znane Stara gora nad Čedadom, Sveta gora pri Gorici, Svete Višarje, Brezje, Ptujska Gora, Gorca nad Malečnikom, v zamejstvu Gospa Sveta, Marija na Zilju ter v Evropi množično obiskani kraji Marijinega prikazovanja Lurd, Fatima in Medžugorje.
Na posebno postno romanje se je sredi marca odpravilo tudi 150 romarjev iz povezanih župnij Jarenina, Jakob, Pernica, Pesnica ter župnij Šentilj v Slovenskih goricah in župnije Maribor - Košaki. Odpravili so se v Šmarje pri Jelšah, Sladko goro in Slovenske Konjice. Pisana druščina, od starejših in najmlajših udeležencev, tudi šentiljski skavti so bili zraven, se je s tremi avtobusi zarana odpravila na pot, sprva v Šmarje pri Jelšah. Srednjeveška zgodovina kraja je tesno povezana z dvorcem Jelše, Jelšingrad, ki stoji slab kilometer od Šmarja. Viri dvorec prvič omenjajo leta 1436, trške pravice pa je Šmarje dobilo 1875. Naselje Šmarje pri Jelšah leži na sotočju štirih potokov v zahodnem delu Zgornjesotelskega gričevja, glavna znamenitost kraja pa je prav kalvarija do cerkve sv. Roka na Predenci nad mestom, ki so jo gradili deset let - med letoma 1743 in 1753. In tukaj se je začel tudi za romarje, za tiste z boljšo telesno kondicijo (preostali so se do vrha pripeljali z avtobusom), križev pot, ki so ga opravili ob molitvi in pesmi ob cikcakasto razporejenih štirinajstih baročnih kapelah, ki vodijo do znamenite cerkve sv. Roka. Tam, na vrhu v cerkvi, je mašo daroval jareninski dekan Igor Ignacij Novak, ki je posebej za naš časnik poudaril, kako pomembno je, da smo na poti življenja in vere skupaj, da smo med seboj povezani in da je to vir pravega veselja, ki ga ta svet ne pozna in ne more dati.
Ob lepem vremenu se z griča in od znamenite cerkve vidi več kot 50 cerkva. Po vrnitvi v Šmarje so bili nagrajeni z ogledom popolnoma obnovljene župnijske cerkve Marije na jezeru iz 13. stoletja. Zahtevna obnova, v vrednosti milijona in pol evrov, je dala cerkvi povsem nov pečat. Po zanimivi zgodovini cerkve, ki bo kmalu praznovala 800-letnico, jih je vodil župnik in dekan Damjan Ratajc, izkazal pa se je tudi na sploh kot dober gostitelj; razkazal je župnijsko vinsko klet in s sodelavci pogostil romarje. Med drugim so romarji izvedeli tudi zelo zanimiv zgodovinski podatek - da je leta 1884 začel službovanje v župniji Šmarje pri Jelšah tudi duhovnik, pesnik in arhivar ter zagovornik slovenstva Anton Aškerc. Prav tako je v Šmarju do pred nekaj leti opravljal službo župnika tudi glavni organizator postnega romanja in aktualni župnik Povezanih župnij Jarenina, Jakob, Pernica, Pesnica Marko Veršič.
Naslednja postaja je bila v izrazito vinogradniški pokrajini - v romarski cerkvi na Sladki Gori. V središču vasice stoji znamenita dvostolpna baročna romarska župnijska cerkev Čudodelne Matere Božje in sv. Marjete, zgrajena v 17. stoletju. Zaradi izjemne arhitekture, bogate opreme, fresk in razgibane fasade je ena najpomembnejših baročnih sakralnih kulturno-zgodovinskih spomenikov na Štajerskem. Nekoč močna župnija na Sladki Gori, ki je bila od leta 2010 brez župnika, je pred nedavnim ponovno dobila svojega dušnega pastirja, patra dr. Viljema Lovšeta, ki se je kljub temu, da je v svoji novi vlogi zelo kratek čas, izkazal kot zelo dober poznavalec zgodovine.
Kasno popoldan je karavana krenila še v Slovenske Konjice, ki veljajo za eno naših prikupnih srednjeveških mest in ležijo pod Konjiško goro - v objemu zgodb Starega trga, vinorodnega Zlatega griča in skrivnostne Žičke kartuzije. Dokaz o starosvetnosti konjiške župnije je njena prva omemba leta 1146 v listini oglejskega patriarha Peregrina. Prva konjiška cerkev je vsekakor stala že pred Peregrinovo listino, današnja gotska pa je njena naslednica. Na podlagi apostolskega pisma papeža Pija X. iz leta 1910 ima vsakokratni nadžupnik v Slovenskih Konjicah pravico do naziva arhidiakon, kar je izposloval Konjičan, mariborski škof dr. Mihael Napotnik. Ta častitljiv naslov danes pripada aktualnemu župniku Jožetu Vogrinu, rojaku iz župnije sv. Jakoba v Slovenskih goricah, pri pastoralnem delu pa mu pomaga kaplan Tone Furar, ki je bil nedolgo nazaj župnik v Jakobu. Ne samo, da smo v tej čudoviti cerkvi slišali izčrpen opis njene zgodovine, arhidiakon – za nas še vedno Vogrinov Jožek, nam je izrekel dobrodošlico in se izkazal kot izjemen gostitelj.
