Klofute so bile desetletja, da ne napišem stoletja, pripravno orodje za podkrepitev lastnega mnenja in reševanje morebitnih sporov – kakopak večkrat začetih zavoljo popite kapljice ali dveh preveč. Običajno so sledile glasnim besedam, za njimi so večkrat zapele še pesti, nemalokrat tudi noži, a dokler je ostalo pri nekaj krepkih okoli ušes (z obeh strani), večjega vznemirjenja med vedno prisotnim občinstvom ni bilo – kvečjemu navijanje za enega ali drugega je bilo glasnejše.
Klofute so včasih za podkrepitev svoje avtoritete uporabljali tudi uradniki, klofute te vrste pa niso bile najbolj zaželene, sploh, če so bili ti uradniki v carinskih službah ali na kolodvorih, pač tam, kjer je bil velik pretok tujcev. Takole zapiše Tabor konec avgusta leta 1927: "Objavili smo zanimivo poročilo češkega časopisa o tamošnjih carinarnah. List upravičeno ostro obsoja nevljudno obnašanje carinikov napram potnikom, ker nad tem trpi ugled države pred tujino. Posebno zahteva obzirnost pred ženskami, kot zahteva takt kulturnega človeka. Obširno poročilo smo objavili brez posebnega komentarja kot informacijo za občinstvo, ki mora vsekakor upoštevati posledico neprijetne in težavne, pa tudi odgovornosti polne službe za uradnike, pa tudi uradniki naše carine in policije so lahko našli kako zrno za sebe. Vidimo pa, da takšni indirektni migljaji ne zaležejo mnogo. Mi pa vseeno nočemo zmanjšati avtoritete, ki jo potrebujejo uradniki pri obmejni službi na kolodvoru, zato brez navedbe imen zahtevamo, da na našem kolodvoru občevanje v znamenju klofut enkrat za vselej neha in to predvsem v interesu ugleda naše države pred tujino, ki ga mora železniška policija tudi čuvati. Od vodje dr. Brenčiča pričakujemo, da napravi red, ker je teh škandalov zaenkrat dovolj!"
Klofutanje pa je takrat že bilo nesprejemljivo tudi v učnih procesih. Šiba je sicer še dolga desetletja pela v marsikateri učilnici, klofute pa so postajale vedno bolj nezaželene ne samo v šolah, ampak tudi kot sredstvo vajeniškega procesa. A navada je bila tudi v teh primerih še zmeraj železna srajca: "Pretepavanje vajencev je že davno prepovedano in gotovo tudi nikdar ni bilo priporočljivo vzgojno sredstvo. Kljub temu pa so še dandanes taki dogodki skoro na dnevnem redu. Kakor se nam poroča, je dne 13. t. m. mizarski mojster J. Peitz (Pod mostom) popolnoma neupravičeno tako močno udaril svojega vajenca J. R., da je moral ta iskati zdravniške pomoči in je zdravnik bolniške blagajne ugotovil, da je bil udarec tako nevaren, da bi bil fant lahko izgubil desno oko. Kaj pa pravijo pristojne oblasti k temu? Kje je Inšpekcija dela?" se sprašuje Mariborski večernik Jutra 18. decembra 1927.
