Dvoredni Tomšičev drevored divjih kostanjev sodi med najbolj prepoznavne dele zelenega sistema našega mesta. Kako pomembne so zelene površine za kakovost življenja in zdravje prebivalcev, je prepoznalo vodstvo mesta Maribor že v 19. stoletju. Politični in gospodarski odločevalci so z nevladniki prevzeli skrb za vzpostavitev kakovostnih zelenih površin v mestu.
Hortikulturno društvo Maribor je po pooblastilu takratnega občinskega vodstva pričelo z gradnjo javnih zelenih prostorov in jih vzdrževalo, po drugi svetovni vojni pa so skrb za zelene površine prevzele občinske strokovne službe in koncesionarji. Društvo, ki je takrat delovalo pod imenom "Mariborsko olepševalno društvo", je dalo leta 1886 zasaditi prvi del sedanjega Tomšičevega drevoreda pod Piramido. Z zasaditvijo dreves divjega kostanja so zaključili leta 1905. Tomšičev drevored, ki poteka vzporedno s Tomšičevo ulico, spada med tako imenovane zelene površine v povezavi s prometnimi ureditvami. Poteka od mariborskega Mestnega parka, od Ulice heroja Staneta, pa vse do Partizanske ceste. Drevored nosi ime po slovenskem novinarju Antonu Tomšiču (1842-1871), prvem glavnem uredniku časnika Slovenski narod, ki je začel izhajati 2. aprila 1868 v Mariboru, o čemer spominja spomenik na Slomškovem trgu.
Z divjim kostanjem odpravljajo tegobe z ožiljem
Navadni divji kostanj (Aesculus hippocastanum) je listopadno drevo z gosto okroglasto krošnjo, ki zraste do 40 metrov visoko. Zagotavlja odlično senco v vročih poletnih dneh. Najbolj mu ustrezajo bogata globoka tla. Sivkastorjavo lubje krasi deblo, ki lahko doseže do dveh metrov premera. Spada v skupino dolgoživih dreves, z življenjsko dobo 250 let in več. Izvorna domovina je jug Balkanskega polotoka. Je eno najpogostejših okrasnih dreves v parkih in drevoredih po vsem svetu. Najbolj opazna so sezonsko pogojena bela pokončna socvetja, ki se pojavijo v 10. letu, v maju in juniju ter kostanjeva semena, ovita v značilno zelenkastorjavo ježico, ki jeseni poči. Poznamo več vrst divjega kostanja - rožnati, drobnocvetni, rumeni itd. Njihova imena narekuje barva in oblika socvetij.
V kulinariki divji kostanj ni uporaben. Je pa zelo uporaben v zdravilstvu, zlasti za odpravljanje tegob z ožiljem zaradi vsebnosti snovi escin. Iz semen so nekoč izdelovali "domače milo". Vraževerneži še danes nosijo kostanjevo seme v žepu, ker naj bi varovalo pred revmo in putiko.
Tekst sta v okviru projekta EU Erasmus +, ForestWell, ki ga je potrdila nacionalna agencija CMEPIUS, pripravila Borut Ambrožič (Hortikulturno društvo Maribor) in dr. Jerneja Lešnik (VSGT Maribor).
