(VAŠ GLAS) Bolje nič kot Sekulić?

Pa imamo spet lekcijo iz slovenskega navijaštva, novo poglavje prehoda od totalne evforije do neskončnega obupa. A nismo še v nedeljo zgodaj popoldne, pred tekmo z BiH, bili najboljši košarkarji Evrope? V nedeljo zvečer smo bili moštvo, ki s takim selektorjem ne zmore nič. Okej, zadeva je globlja od kavč selektorstva. Jasne razpoke je kazala. Ampak ...

A ni bilo že prej jasno, da Sekulić ni najboljši, kot so govorili, češ, točno takega potrebujemo, ki se skromno spopade z egom Dončića, Dragića? Kot je jasno, da Sekulić najbrž ni najslabši.

Kar je zares očitno: ko našemu super moštvu ne gre, pač ne gre. Izviti se iz situacije, ko je kmalu na tekmi vidno, da drvimo v prepad, ne, tega ne znamo. Na tekmi z Nemci v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Še prej, lani na olimpijskih igrah, po tistem, ko je Batum stisnil blokado Prepeliču, kar najbrž za vselej ostane največja tragedija slovenskega športa, saj nam je z enim zamahom odnesla olimpijski finale z Američani. In ker smo, ko gre vse k vragu, Slovenci temeljiti, nam je za olimpijski bron avstralski domorodec nametal 42 pik v zdaj že prepoznavni slovenski (ne)obrambi najboljših strelcev za tri točke. Doma smo nato dobili še tak bumerang, da je Dončiću in kolegom na privat zabavi žvrgolela Severina. Vse drugo, kar je slovenskega, olimpijskega, pa je čakalo na Kongresnem trgu.

Dokler je nočno kartanje, zajebancija, infantilno roganje Špancem in še komu, dokler je igrivo žoganje ... smo najboljši na svetu. Potem pa pride nedelja z Bosanci, Hercegovci in - Američanom. Tip se tako sunkovito izstreli k polaganju na tablo, tak as deluje ob naši obrambi, da se sredi tekme vprašaš, kaj počne v BiH. Ne gre za EU-pasoš, ne gre za bogato državo ... Mi nekdo pripomni, da se morda skuša prodati čez Eurobasket. Le kako naj bi Roberson vedel, da bodo Bosenci in eroti zraven? Menda zato, ker jih je zraven 24 in je tako zraven skoraj vsak. Eh, to govorimo za nogometni Euro, pa nas nikoli ni tam.

Zaho je rad govoril, da hodi na košarko. Ker tam opazuje hipno reakcijo trenerja, lucidno odločitev v eni sami sekundi. Tega nimamo. In tudi zato morda z Dragićevim "vprašajte selektorja", ko je beseda nanesla na njegovo minutažo proti BiH, še v košarki dobimo Šmarno goro. Ali neki drug hrib pač, pod katerim živi Sekulić. Tisti jok Katanca iz leta 2002, ko ga je sesul Zahovič, je med nami ostal dolgo. Leta 2010, na našem drugem nogometnem SP, je zaradi osemletne zapuščine med reprezentanti vse bila - stvar slačilnice. Se spomnite afriškega plesa, s katerim so fantje obkrožili strelca Roberta Korena, dvignjenih rok slavili gol, ki je bil prva zmaga Slovenije na SP? Robi, kdo si je to zamislil, je bilo morda spontano? To je stvar slačilnice, mi je prhnil sredi Južne Afrike. Selektor Matjaž Kek pa mi je pozneje sredi Maribora priznal, da smo bili v JAR kot Severna Koreja, ker se je bal, da se nam ponovi Šmarna gora. Ker takšni očitno smo. V dramah na vse ali nič smo ali prvaki ali pa vsi skregani.

Ampak počasi, saj ni konec sveta. Šele prvi poraz na Eurobasketu je. Gremo dalje? Seveda! V nove drame. Če imaš slabega selektorja, imaš problem. Če imaš igralce, ki slabega ali dobrega selektorja vodijo, imaš še večjega. Toda če nocoj na navdih, ker le tako znamo igrati svoj basket, malo mimo selektorja, pade Nemčija, bo Sekulić spet bolje kot nič. Lep test pa bo v vsakem primeru. Ali smo pravi tudi takrat, ko nam ne gre. Ker ko jim gre, so pravi vsi. Mi pa smo, se spomnite, vendar nekaj več. Prvaki. No, do nedeljskega zgodnjega popoldneva smo bili.