Nogomet je igra napak, pravijo. Zmaga tisti, ki jih naredi manj. Konec maja sem na lastni koži (in denarnici) spoznal, da smo športni novinarji v tej disciplini včasih večji mojstri avtogolov kot štoperji. Največje neumnosti se včasih ne zgodijo v kazenskem prostoru, ampak med zadnjim sodnikovim žvižgom in oddajo teksta.
Bilo je konec prejšnje sezone. V zraku je dišalo po poletju, v mojih mislih pa je bil "deadline". Kot že stokrat prej sem v Mladinski ulici osedlal svojega mestnega sopotnika - MBajk. Ura je bila 18.45, ravno prav, da oddrvim v redakcijo in zaključim nedeljsko tlako.
Za intermezzo. Maribor je mesto simbolov. Novinarski kolegi so že pred časom opozorili, da če dobro pogledate kadrovsko križanko v Ljudskem vrtu, se zdi, da tam igralce ne izbirajo po statistiki, ampak po kratici MB. M'Bondo, Mbina, Bamba, Bumbić, Zambrano... In v duhu te popolne sinergije je logično, da se tudi novinar prevaža z MBajkom. Vse se ujema.
No, vse dokler se sinergija ne neha. Tistega usodnega dne je ta razpadla hitreje kot mariborska obramba na slab dan. Prihitim na Glavni trg, v "dnevno sobo" mesta. A glej ga, zlomka – staja za MBajke je polna. Parkirišče zasedeno do zadnjega mesta. Ura pa je tiki-takala bolj neusmiljeno kot napad Guardioline Barcelone.
Sprejel sem taktično odločitev, ki bi jo vsak trener označil za harakiri. Kolo sem parkiral na "črno", na dvorišču Tkalskega prehoda, med keson in stebričke za parkiranje koles. Še to - sistem zaklepanja ni sodeloval. Meni pa se je mudilo pisat o porazu Maribora z Nafto. Saj bo samo za trenutek, sem si rekel.
Dve uri kasneje, ko je bil tekst pod streho, sem se vrnil, da bi kolo vendarle častno parkiral. Dvorišče pa je bilo prazno. Stebrički so samevali kot vratnice v času zimskega premora. MBajka ni bilo več. Postal je prosti igralec. Nekdo ga je "podpisal" brez odškodnine, mimo prestopnega roka, in to s hitrostjo, ki bi jo zavidala vsaka skavtska služba.
Nobenega VAR-a, ki bi razveljavil mojo neumnost
Klical sem na številko za pomoč, a ker je bil vikend, sem poslušal le tišino. Nobenega VAR-a, ki bi razveljavil mojo neumnost. Nobenega sodnika, ki bi piskal prekršek nad naivnim novinarjem.
Epilog? Disciplinska komisija (beri: upravljavec sistema) je nekaj dni kasneje sporočila, da je bil "igralec" najden na Studencih. Poškodovan. Stroške "rehabilitacije" sem moral kriti sam, del globe za "dolgotrajno izposojo" pa so mi k sreči odpisali.
V novo sezono sem tako vstopil bogatejši za izkušnjo in revnejši za nekaj desetakov. Zdaj vem: v Mariboru točke in kolesa hitro izginejo, če se situacije lotiš nonšalantno.
