Do letnega dopusta sredi poletja mi je draga čez palec seštela za skoraj dva meseca delovnih dni zdoma. Hvaležen sem za te trenutke, čeprav bi kakšen teren končal prej, da bi doma postoril več, pa tudi frizerka mi ne bi vsakič znova začela omenjati novih sivih las. Celodnevno terensko delo povzroči tudi nekaj stresa. K sreči se s tem za zdaj kar dobro spoprijemam, vsaj takšen občutek bojda dajem tistim, s katerimi sem v najbolj napetih trenutkih v stiku.
Z nasmehom sem v začetku leta pospremil moment, ko sem na pripravah vijoličastih v Turčiji prevzel avtomobil s povsem praznim rezervoarjem za gorivo, mobilnih podatkov, s katerimi bi si lahko pomagal pri iskanju najbližje bencinske črpalke, pa mobitel začuda v tistem trenutku ni zaznal. Malo manj kisel nasmeh sem imel jeseni, ko sem se vračal iz Preddvora, kjer je Maribor igral pokalno tekmo. V Domžalah sem se namenil ustaviti na malici in dopolniti tekst z video vsebinami, a ugotovil, da sem prenosni računalnik pozabil v prostorih ob igrišču gorenjskega kluba. Pot se je zaradi povratka v Preddvor podaljšala za dobri dve uri, sem pa od prijaznih Gorenjcev, ki so kljub porazu v noč proslavljali nogometni praznik, v dar prejel salamo in sir.
V Dallasu sem neuspešno za intervju lovil obleganega Luko Dončića. Na prvi tekmi, ki sem jo videl v živo, zaradi poškodbe ni igral. Po drugi je bil napovedan kot sogovornik na novinarski konferenci. Ko so Jason Kidd, Kyrie Irving in Dante Exum povedali svoje, je minila poldruga ura od tekme. Pa ja ne bom ostal brez vsaj kakšnega odgovora Dončića, sem bil na robu obupa. Pred tekmo mi je namreč ob odhodu iz slačilnice na segrevanje dejal le, da ne more dajati izjav.
Zagledali smo premočenega in v brisačo odetega zvezdnika
Sledilo je olajšanje, ko so nekaj novinarjev, ki smo še vztrajali v American Airlines Centru, povabili v garderobo. Nekaj, kar je bila pred leti stalnica vseh moštev lige NBA, je po epidemiji koronavirusa vsaj pri Dallasu postala redkost. Ko smo vstopili v slačilnico, smo na vhodu v kopalnico zagledali premočenega in v brisačo odetega zvezdnika. Sramežljivo se je umaknil, nas pa so pozvali, da garderobo zapustimo in se vrnemo čez nekaj trenutkov.
Ko je vidno izmučen Dončić le sedel pred novinarje, je v roke hitro prijel ključe svojega rdečega ferrarija, da bi se odpravil domov. Med vprašanja, na katera je odgovarjal zelo na kratko, sem le uspel vriniti tudi tista v slovenščini. Da se je Dončiću vsaj za trenutek na obrazu narisal nasmeh, nejevoljni so zaradi slovenščine postali ameriški kolegi, bralke in bralci Večera pa so lahko prebrali in videli tudi Dončićeve besede v materinščini.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
