Za menoj so v več kot polstoletnem poklicnem novinarskem delu številna potovanja z mariborskimi športnimi klubi ali reprezentancami v različnih športih. Obredel sem dobršen del sveta, od Amerike, Kanade, Japonske, Argentine do domala vseh evropskih držav. Eno od potovanj mi je še posebno ostalo v spominu.
Mariborski odbojkarji so v letu 1994 osvojili slovenski pokal in si priigrali nastop v drugem krogu tedanjega evropskega pokala pokalnih zmagovalcev. V prvi tekmi decembra istega leta je ekipa z nazivom Bella Viola v dvorani Tabor s 3:0 premagala Šahtar iz Donjecka, nekaj dni pozneje pa odpotovala na približno 2300 kilometrov dolgo pot v Donjeck. S čim? Z avtobusom!
Mariborska odprava, v kateri sem bil tudi jaz, je na pot krenila tri dni pred povratno tekmo. Spali smo v avtobusu, v katerem je bila v kartonaste škatle naložena hrana za po poti, dvakrat med vožnjo pa smo se ustavili v obcestnih restavracijah in pojedli nekaj toplega. Vštric z menoj je sedeža imel Mišo Pušnik, in ko je dvometraš med vožnjo zadremal ali zaspal, je stegnil noge, ki so segale tudi na enega od mojih dveh sedežev. A se nisem pritoževal, saj je Mišo kot eden ključnih igralcev mariborske ekipe počitek potreboval veliko bolj kot jaz. V Donjeck smo pripotovali po kar 44 urah vožnje.
Hotel, naše domovanje za dober dan in pol, je kazal klavrno podobo. Ko sem stopil v sobo, sem ugotovil, da ni ogrevana, postelja je bila starinska in razmajana, omara s povešenimi vrati, ko sem v kopalnici, če jo lahko tako imenujem, odprl prho, je voda brizgala iz cevi, namesto iz baterije. Mrzla, seveda. Ko sem v preddverju hotela slišal, da se po po nadstropjih potikajo tudi preprodajalci drog, ki naj bi bili zelo vztrajni v nagovarjanju tujcev, sem sobna vrata zaklenil dvakrat in pod kljuko podstavil stol. Kljub temu je bil moj spanec nemiren.
Drugi dan je bila v večernih urah povratna tekma, s 3:1 so jo dobili mariborski odbojkarji, po tekmi smo sedli v avtobus in krenili na pot proti domu. To, kar smo doživljali na poti v Donjeck, smo doživljali tudi na povratni vožnji. Le s to razliko, da smo na mejnem prehodu Čop med Ukrajino in Madžarsko naleteli na brezbrižne carinike, ki so nam po kar šestih urah čakanja dovolili prehod meje, zaradi česar je naše potovanje trajalo 48 ur.
In kako se je končala evropska pot mariborskih odbojkarjev? V januarju leta 1995 so v šestnajstini finala v dveh tekmah izločili Netas Carigrad in se uvrstili v osmino finala, kar do tedaj ni uspelo še nobeni slovenski moški odbojkarski ekipi, in v februarju igrali z evropskim velikanom, Arisom iz Soluna, člana katerega sta bila tudi legendarna jugoslovanska reprezentanta Žarko Petrović in Ekrem Lagumdžija; v Solunu je bilo 3:0 za Aris, v dvorani Tabor 3:2 za Bello Violo, ki se je tako častno poslovila od Evrope.
