Ljubitelji šaha osebo iz naslova prepoznajo v trenutku: Paul Keres, estonski super velemojster, po mnenju večine šahovskih poznavalcev najboljši šahist med tistimi, ki niso nikdar postali svetovni prvaki. Ne, ne gre za nikakršno obletnico, pač pa se mi Keresovo ime in delo v zadnjem času nenehno pojavljata pred očmi. Pa si velikana poglejmo malo podrobneje!
Rodil se je leta 1916 v estonskem mestecu Narva. Estonija je bila takrat del ruskega carstva, čez nekaj let samostojna, med drugo svetovno vojno so jo okupirali Nemci in po vojni Sovjetska zveza. Svojo samostojnost je dočakala v času velikih evropskih sprememb, približno takrat kot Slovenija.
Keres je zablestel že kot mladenič. Z dvajsetimi leti je že sodil med najboljše na svetu, kar je bilo v njegovem času nekaj izjemnega. V letih 1936-37 je zaporedoma zmagoval, tudi na največjih turnirjih na svetu v konkurenci aktualnih ali nekdanjih šampionov. Ko so Nizozemci leta 1938 priredili sloviti turnir AVRO, kamor so povabili osem najboljših, je bilo neuradno zapisano, da si zmagovalec turnirja priigra pravico do dvoboja s svetovnim prvakom Aleksandrom Aljehinom. Uganili ste, turnir je osvojil Paul Keres!
Druga svetovna vojna je nato usodno posegla v njegovo življenje. Najprej se je zapletlo z dvobojem, ki ga naposled sploh ni bilo. Pozneje še v Keresovem zasebnem življenju: ker je predolgo mencal z vrnitvijo domov po nekem turnirju, se na koncu sploh ni mogel vrniti in je vojna leta preživel med nacisti. Za preživetje je, podobno kot Aljehin, igral na turnirjih. In ko je po koncu vojne pribežal domov, v objem mlade žene in takrat že nekajletne hčere, so ga pričakali Sovjeti in mu očitali kolaboracijo z nacisti.
Stalin ga kljub vsemu ni upal ali želel usmrtiti in Keres se je po nekaj letih vrnil na šahovske odre. Prvič takoj v turnir peterice, ki je odločala o novem prvaku po Aljehinovi smrti. "Igraš lahko, le zmagati mora Botvinnik! Mi prvaka že imamo in ne potrebujemo drugega," so mu menda milostno povedali. Bil je drugi. Zgodba se je nato zaporedoma ponavljala: Paul Keres je na štirih zaporednih kandidatskih turnirjih med letoma 1953 in 1962 vselej zasedel drugo mesto! Dokončni odgovor o tem, ali res ni smel nikdar zmagati, je s seboj odnesel v grob.
Vse drugo je bilo na njegovi strani. Med letoma 1936 in 1965 je bil, gledano v celoti, zagotovo najboljši šahist na svetu. Osvojil je številne mednarodne turnirje, bil sedemkrat olimpijski prvak, vselej z najboljšim rezultatom na svoji šahovnici, bil trikrat sovjetski prvak, trikrat pa z ekipo tudi evropski. V Estoniji je imel in ima status polboga. Bil je prepričljivo izbran za najboljšega estonskega športnika dvajsetega stoletja. Po njegovi smrti so po deželi kar tekmovali, kdo mu bo postavil lepši spomenik, kdo bo po njem poimenoval ulico, trg ali park. Vlada je njegovo podobo izbrala za petkronski bankovec, danes ga najdemo na evrskem kovancu.
Keres je tudi umrl v slogu. Leta 1975 se je udeležil turnirja v kanadskem Vancouvru. Osvojil je prvo mesto in se s pokalom vračal domov. V Helsinkih, na zadnji vmesni postaji proti Talinu, ga je izdalo srce. Štel je komaj 59 let. Pogreb je bil veličasten, udeležilo se ga je več kot 100.000 ljudi.
Keres svoje zapuščine nikakor ni vezal zgolj na igranje na turnirjih in dvobojih. V šahovskem svetu so ga poznali kot velikega gospoda, največjega med vsemi. Vselej urejen, pravičen razsodnik, ki so ga imeli radi vsi. Marsikdo je navijal, da bi Keres postal predsednik FIDE, a so se vmešale preteklost in stare sovjetske zamere. Keres je bil tudi izjemen pisec, njegove knjige so bile popolne prodajne uspešnice, za med pa se prodajajo še danes, skoraj pol stoletja po njegovi smrti. Bil je mojster napadov, pa tudi veliki raziskovalec: po njem smo poimenovali kar nekaj pomembnih otvoritvenih variant. Odlikoval se je tudi kot šahovski kompozitor: njegovi problem in študije so osvojili številne prestižne nagrade. Več kot dovolj za eno samo življenje, ki je povrhu vsega trajalo zgolj 59 let.
Bralci na potezi
Obiščite spletno stran brez oglasov.
