Ostal je le leto in pol, a je pustil pečat. Lubomir Kubica je med julijem 2007, ko je po karieri v domovini, kjer je igral za Banik iz Ostrave, Drnovice in Hranice, in epizodah v Kazahstanu in na Slovaškem prišel v Ljudski vrt, in decembrom 2008 odigral 46 tekem, navijači pa so prepoznali njegovo borbenost in nepopustljivost. Prvi naziv Vijol'čni bojevnik, nagrada za najbolj srčnega nogometaša vijoličastih po izboru navijačev, je šel v njegove roke.
V obdobju, ko klub pripravlja 18. izbor - Vijol'čni bojevnik 2024 bo razglašen v soboto pred tekmo proti Domžalam -, se je spomnil na Čeha, ki je pobral prvo nagrado. "Seveda sem bil zelo ponosen, ko sem bil izbran. Zdaj s časovnega odmika ima priznanje še dodaten pomen, saj bo za vedno zapisano, da sem postal prvi Vijol’čni bojevnik. Vemo, kaj pomeni klub v Sloveniji in tudi v Evropi. Predvsem pa se dobro zavedam, kaj pomeni navijačem. Ker gre za nagrado, ki jo kot nogometaš dobiš s strani navijačev, na podlagi njihovih glasov, prinaša še večjo razsežnost in čast. Vedno sem se trudil po najboljših močeh, priznaval sem le zmage in se težko sprijaznil s porazi. Zahvaljujem se navijačem, ki so mi namenili to priznanje," je v pogovoru za klubsko spletno stran povedal danes 45-letni Čeh, ki se je dobro znašel tako na položaju osrednjega branilca kot zadnjega zveznega igralca.
Da zanj ni bilo izgubljene žoge, vedo povedati številni. "Kot mlad nogometaš sem se naučil, da moraš včasih stisniti zobe. Če jih nisi, si izpadel iz ekipe. Vedno sem želel igrati, zato sem moral kdaj tudi prezreti kakšno manjšo poškodbo. To mi je utrdilo značaj. Ne morem odnehati, če še lahko tečem. Zaradi tega so mi soigralci nadeli vzdevek žival in morda so me zato vzljubili tudi navijači," je za NK Maribor še povedal Kubica, ki je januarja 2009 prestopil v izraelski Ashdod, nato igral še za Inter Baku, leta 2014 pa kariero nogometaša sklenil v dresu češkega Zlina.
