Nogometna Slovenija ima novega prvaka. Celje je na nedeljskem gostovanju v Murski Soboti dokončno potrdilo naslov najboljše ekipe v državi, si zagotovilo pozicijo, ki jo je držalo že vse od začetka sezone. Kako se je štajerska zasedba prebila do zasluženega slavja?
Če so v prejšnji sezoni, ko so s prebojem v četrtfinale konferenčne lige spisali zgodovinski uspeh kluba, v vitrine pa dodali pokalni naslov, v državnem prvenstvu plačali davek preobremenjenosti, je bilo v nogometnem letu 2025/26 drugače. Poleti se je ekipa spremenila. Nekaj nosilcev igre je odšlo, Tamar Svetlin se je preselil na Poljsko, Aljoša Matko na Madžarsko, Klemen Nemanič na Slovaško, z odhodoma Matjaža Rozmana in Nina Koutra je ekipa izgubila nekaj izkušenj, a pri izbiri okrepitev so imeli snovalci celjske kadrovske politike srečno roko. Franko Kovačević je bil ulov poletja, Danijel Šturm je na višji ravni dokazal, da njegove dobre predstave iz Domžal niso bile naključje, z Matejem Poplatnikom so v finišu prestopnega roka dobili močno orožje v napadu, Andrej Kotnik in Rudi Požeg Vancaš sta se po letih legionarstva vrnila na domača igrišča, tudi Milot Avdyli je povečal repertoar orožij, s katerimi lahko Celjani strejo nasprotnike. Da bo moštvo, ki je prvič opravilo celotne poletne priprave pod vodstvom trenerja Alberta Riere, postalo neustavljiva sila, so nakazale že prve uradne tekme.
Eni igrajo, drugi čakajo
"Na terenu sta bili dve ekipi. Ena, ki je napadala, si ustvarjala priložnosti in igrala nogomet, medtem ko je druga le čakala," je po uvodnem krogu sezone in zmagi z 2:1 proti Mariboru v Ljudskem vrtu dejal pomočnik Pablo Remon Arteta, ki je takrat nadomeščal kaznovanega Riero. To ni bil le opis tekme, ampak kar celotne sezone. Ne le Maribor, tudi Olimpija, branilka naslova, se je kmalu postavila v položaj opazovalke celjskega pohoda na vrh. Sedem zmag so nanizali grofi v prvih sedmih krogih, že konec avgusta so imeli velikih osem točk prednosti pred Olimpijo in Koprom ter deset pred Mariborom. Hkrati so bili uspešni v Evropi. Čez kvalifikacije za evropsko ligo se jim sicer ni uspelo prebiti, AEK iz Larnake jih je ustavil v drugem krogu, so pa izkoristili popravni izpit v konferenčni ligi in se čez Lugano ter Banik iz Ostrave drugič zapored prebili v skupinski del tega tekmovanja.
Zaradi izzivov v Evropi njihove predstave v državnem prvenstvu niso trpele. Šele po septembrskem reprezentančnem premoru so naleteli na nasprotnika, ki proti njim ni ostal praznih rok. Remi 3:3 proti Kopru bi težko označili kot neuspeh, saj je štajerska zasedba še deset minut pred koncem tekme zaostajala z 1:3. Prvi in sploh edini ligaški poraz v jesenskem delu sezone je Celje doživelo v 13. krogu na Fazaneriji, Mura je slavila z 2:1. "Po tem, kar je ta skupina fantov delala v dosedanjih 24 tekmah sezone, ne morem biti nezadovoljen ali jezen, saj so bili fantastični. Je pa zdaj trenutek, ko še bolj potrebujejo trenerja. Ko veter piha naprej, vsi sledijo," je bil Albert Riera optimističen, da jih en zdrs ni ustavil.
Ni se motil. Čeprav se je nabralo veliko tekem, v ekipo so posegle poškodbe, forma pa ni bila več briljantna, kar se je še najbolj poznalo v konferenčni ligi – po treh zmagah na začetku ligaškega dela (proti AEK-u, Shamrocku in Legii iz Varšave) so grofi na preostalih treh dvobojih osvojili le še točko, a si kljub temu zagotovili izločilne boje -, status najboljše ekipe v državi ni bil nikoli ogrožen. Z dvanajstimi točkami prednosti pred Koprom in Mariborom so se odpravili v pomlad. Še največji spodrsljaj so si privoščili v tekmovanju, kjer so branili naslov. V osmini finala pokala Slovenije jih je izločila Olimpija.
Rekordne odškodnine in klic iz bundeslige
Tekmovalni premor je bil v knežjem mestu vse prej kot miren. Kar nekaj mejnikov na prestopni tržnici so postavili grofi. Danijel Šturm, ki se mu je Maribor leta 2023 odrekel v menjavi za Marka Strajnarja z Domžalami, je postal klubski rekorder. Za več kot 1,8 milijona evrov odškodnine ga je v svoje vrste pripeljala znanka iz konferenčne lige Sigma Olomouc. Rekorda ni držal dolgo, saj je še globlje v malho segel Ferencvaroš, ko si je za tri milijone evrov privoščil Franka Kovačevića. Rekorde je Celje postavljalo tudi na drugi strani, za več kot milijon evrov je od turškega Eyusporja odkupilo Svita Sešlarja. Zamenjavo za Kovačevića, ki je z enajstimi goli še vedno prvi strelec lige, so našli kar v lastnih vrstah, Litovec Armandas Kučys je pozdravil poškodbo kolena. Najglobljo sled v ekipi pa je pustila poteza tik pred uverturo v spomladanski del prvenstva. Eintracht Frankfurt je v Albertu Rieri prepoznal pravega moža za svojo klop, Majorčan je še ostal za štajerski derbi, ki se je v Ljudskem vrtu končal z remijem 3:3, a klica iz nemške bundeslige ni zavrnil. Še drugič v svoji trenerski karieri je Riera Celje postavil v vlogo prvega favorita za naslov, dokončanje dela pa prepustil drugim. Damirju Krznarju je v sezoni 2023/24, ko je Španec odšel v Bordeaux, uspelo, Ivanu Majevskemu v tej sezoni ne.
3
poraze v ligi je Celje doživelo pod vodstvom Majevskega, enega pod Riero in nobenega s Campelosom
Z Belorusom, ki se je uril kot pomočnik v Celju, se je najbolj dominantna ekipa lige upehala. Privoščila si je poraze proti Olimpiji, Aluminiju in Bravu, v konferenčni ligi je še šlo čez kosovsko Drito, napredovanje iz osmine finala pa je bilo izgubljeno že po prvi tekmi, ki jo je atenski AEK v Celju dobil z visokih 4:0. Tudi poškodbe so posegle v moštvo, Majevski je denimo kapetana Žana Karničnika lahko uporabil šele na svoji zadnji tekmi v vlogi prvega trenerja. Prednost v ligi ni povsem skopnela, a uprava s predsednikom Valerijem Kolotilom na čelu je še dovolj zgodaj ugotovila, da eksperiment z Majevskim ne bo uspel.
Popolni Portugalec
Vitor Campelos je 13. marca postal trener Celja, že tretji v sezoni. Šokterapija je delovala, grofi so na gostovanju v Kopru, pri ekipi, ki jim je še najdlje sledila v dirki za naslov, ujeli minimalno zmago, Portugalec pa je prvi dodal še drugo, tretjo … Dober mesec kasneje njegov popolni niz še ni prekinjen. S šestimi zaporednimi zmagami (sedmimi, če upoštevamo še zmago z 2:0 na povratni tekmi osmine finala konferenčne lige proti AEK-u, ki pa ni bila dovolj za napredovanje) je moštvo, ki pod novo komando igra nekoliko drugače, kot je v Rierini eri, suvereno odpeljal do tretje zvezdice.
