Penal nad Reghbo ali ne? Slovenske nogometne navdušence je v ponedeljek, še preden je v Mariboru na martinovanju vino brcnilo pamet v rit, razvnelo tolmačenje sporne situacije s tekme Radomelj in Maribora.
Vodja sodniškega oddelka Združenja nogometnih sodnikov Slovenije Žiga Dobrun je v ponedeljek zvečer v oddaji Pod prečko na Sportklubu vehementno razložil, da ne gre za prekršek nogometaša Radomelj, saj da je ta najprej igral z žogo. Trdi celo, da ne gre za brezobzirno igro, čeprav podroben pregled videoposnetka razkriva, da bi lahko Reghba v tem posredovanju Kukovca utrpel resno poškodbo. K sreči je ni.
Ne gre za edini primer, ko je mnenje širše javnosti drugačno od sodniškega.
Seveda je prav, da nogometna pravila razlagajo tisti, ki jih najbolje poznajo. Še veliko bolje pa bi bilo, če bi jih razlagal nekdo, ki je neodvisen. To smo v primeru gostovanja Damirja Skomine v oddaji Pod prečko že lahko spoznali.
V oči bode, ko člani sodniških organizacij skoraj kot po pravilu sporne situacije tolmačijo tako, kot da so sodniki nezmotljivi. Na prste ene roke lahko preštejemo trenutke, ko so v Združenju nogometnih sodnikov Slovenije v zadnjem desetletju priznali napako sodnikov.
Žigo Dobruna sem imel možnost spoznati v prejšnji sezoni na tekmi Primorja in Maribora v Ajdovščini. Tam je bil v vlogi kontrolorja sojenja. Pogovor sva načela z debato o napaki s tekme pred tem, ko je David Šmajc Bartugu Elmazu na derbiju z Olimpijo po nepotrebnem pokazal drugi rumeni karton. Elmaz, eden nosilcev igre Maribora do tiste tekme, je obračun v Ajdovščini moral izpustiti, Maribor pa je izgubil.
Dobrun mi je takrat dejal, da ve, kdo sem, da je prebral Večerov komentar o napaki Šmajca ter dobil naš mail, v katerem smo prosili za pojasnila nekaterih sodniških odločitev. Na omenjeno elektronsko pošto in še kakšno, ki smo jo poslali predstavnikom sodniške organizacije, nikdar nismo dobili odgovora.
Zakaj ne? Kako naj po tem odnosu, ki izkazuje vsemogočnost in večvrednost sodnikov, sploh zaupamo njihovim odločitvam? Mar niso na prvem mestu nogometaši in navijači, ki si zaslužijo določena pojasnila?
Zadnji nastop Žige Dobruna je bil šolski primer sprenevedanja: namesto da bi razjasnil dvome, je ustvaril popolnoma nov sloj meglice, v kateri se izgubi še najbolj razgledan ljubitelj nogometa. In ko sodniška organizacija stopi sodniku v bran s takšnimi razlagami, dobimo vtis, da ne brani resnice, temveč neizpodbitnost lastne interpretacije, ne glede na logiko.
Pa naj bo jasno: navijači niso jezni zato, ker bi želeli popolnost, ampak ker pričakujejo vsaj minimalno skladnost – pravilo, ki velja v 90. minuti, naj velja tudi v 19. minuti. In naj enaka pravila veljajo za vse ekipe.
Če je sodniška razlaga “edina resnica”, potem je jasno vsaj nekaj: nogomet je igra, sodniške odločitve in razlage pa so žanr zase – nekakšna improvizirana literatura, ki bi bila včasih celo zabavna, če ne bi odločala o rezultatih tekem.
